EPO tudi za tiste, ki so bolni na športne zmage

Nadzorni zdravniki bodo začeli nadzore v torek, 5.3.2002, pod drobnogledom pa naj bi se znašlo od 60 do 80 zdravnikov iz vse Slovenije, ki naj bi zdravilo eritropoetin kot nedovoljen doping predpisovali različnim športnikom. Prvi sum, da je s predpisovanjem tega zdravila nekaj narobe, se je pojavil, ko so stroški zanj v enem letu narasli s 310 na 550 milijonov tolarjev. Na ministrstvu za zdravje so zato domnevali (in tudi na novinarski konferenci javno povedali), da so za povečano predpisovanje kriva vodstva posameznih bolnišnic, ki naj bi zdravnikom v dializnih centrih zavestno naročila, naj eritropoetin predpisujejo na recept; zdravilo je sicer všteto v ceni dialize, zato ga ledvični bolniki, ki hodijo na dializo v bolnišnice, ne bi smeli dobivati na recept.

Bolnišnice niso bile največje grešnice

Zaradi porasta stroškov in tudi glede na podatke o razlikah v predpisovanju na posameznih območjih, pridobljene pri nekem zasebnem podjetju, so na ministrstvu domnevali, da je nekaj narobe; bolnišnice naj bi s tem, ko so eritropoetin (že vračunan v ceno dialize) predpisovale bolnikom na recept, zmanjševale izgubo. ZZZS, ki mu ministrstvo očita pomanjkljiv nadzor, pa je tako zdravilo plačal dvakrat. Eritropoetin lahko dobivajo na recept bolniki, ki čakajo na dializo, bolniki po presaditvi ledvic in rakavi bolniki. Zdaj pa se je pojavil sum, da so bili recepti - njihova skupna vrednost še ni znana, mogoče pa je, da je velika - napisani za športnike. V šestih bolnišnicah, v katerih so nadzorni zdravniki v tem tednu opravili nadzor (vsak posamezni recept je s pomočjo dokumentacije mogoče povezati z vsakim zdravnikom in bolnikom), namreč kaže, da pravil še zdaleč niso kršili v takšni meri, da bi bilo samo z napačnim predpisovanjem v dializnih centrih mogoče pojasniti velik porast stroškov za eritropoetin.
Po naših informacijah naj bi v vseh že pregledanih šestih bolnišnicah skupaj (Klinični center, Nova Gorica, Novo mesto, Izola, Celje, Murska Sobota) nepravilno predpisali za največ deset do 15 milijonov tolarjev zdravila. Nadzorni zdravniki ZZZS bodo sicer prihodnji teden opravili nadzor še v naslednjih šestih bolnišnicah, hkrati pa se bo njihova pozornost in pozornost protidopinške komisije olimpijskega komiteja prav zaradi suma, da so ga predpisovali kot doping, usmerila tudi k zdravnikom zunaj bolnišničnih oddelkov. Kaj bodo odkrili, je težko napovedati. Tudi zato, ker zdravniki zdravila, predpisanega kot dopinško sredstvo, verjetno ne zapisujejo prav vestno v dokumentacijo. Vendar pa lahko nadzorni zdravniki vsak izdani recept za eritropoetin povežejo z zavarovancem, ki je eritropoetin dobil. Potrebne pa bodo še dodatne analize in preverjanje, preden bo domnevna dopinška afera lahko povsem zanesljivo dokazana.

Zdravnik "pomagal" športnikom

Sum, da bi utegnile te velike količine eritropoetina izginiti celo za "zdravljenje" oziroma izboljšanje zmogljivosti športnikov, ni iz trte izvit. Spomnimo se samo afere s konca leta 1999, ko so na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) začeli opažati, da zelo veliko denarja iz njegove blagajne pogoltne zdravilo eprex, ki vsebuje eritropoetin (EPO). Kasnejša preiskava je pokazala, da tega zdravila niso "pogoltnili" niti ledvični niti rakavi bolniki, temveč so ga vbrizgali telesno sicer zdravim ljudem, a bolnim na športne zmage. Dr. Jožko Osredkar, predsednik protidopinške komisije pri Olimpijskem komiteju Slovenije, nam je potrdil, da so bili recepti, ki jih je izdajal zdravnik B. L., zaposlen v bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani, res namenjeni športnikom, in sicer kolesarjem (po njegovih zagotovilih to niso bili slovenski).

Kaj je EPO in zakaj zloraba v športuč

Zavod za zdravstveno zavarovanje in Klinični center sta takrat zdravnika B. L. in medicinsko sestro D. P., ki naj bi recepte potrebovala za svojo bolno mater, ovadila okrožnemu sodišču v Ljubljani. Ker je bilo sumljivih receptov za dobrih šest milijonov tolarjev, je ZZZS 3,7 milijona tolarjev zaračunalo Kliničnemu centru, 2,4 milijona pa bo skušal izterjati od zdravnika. V Kliničnem centru so zdravniku takoj izrekli disciplinski ukrep zaradi prekoračitve pooblastil, vendar je B. L. vložil pritožbo na delovno in socialno sodišče, kjer postopek še ni končan. Hormon eritropoetin se v medicini uporablja za zdravljenje slabokrvnosti, a le v primeru odpovedi ledvic, ki sproščajo EPO. Njegova uporaba v športu je zelo nevarna, saj se športnik oziroma tisti, ki ga oskrbuje s hormonom v obliki injekcij, zlahka ušteje pri odmerku. Zato je EPO v športu prepovedan od leta 1990, do takrat pa je zaradi njegovega uživanja po svetu umrlo najmanj dvajset športnikov.
Zloraba eritropoetina je najbolj razširjena v kolesarstvu, pri smučarskem teku in deloma v atletiki, torej v športih, kjer je pomembna vzdržljivost. Stranski učinki uživanja hormona EPO, kot so motnje srčnega ritma in krvnega tlaka ali bolečine v mišicah, so zato še najmanj, kar lahko doleti tistega, ki si ga je vbrizgal. Hormona EPO pri slovenskih športnikih doslej še niso našli, so pa nekatere druge nedovoljene snovi. Od leta 1996 deluje pri Olimpijskem komiteju Slovenije - Združenju športnih zvez protidopinška komisija, ki ji predseduje dr. Jožko Osredkar. Povedal nam je, da so doslej zalotili "od sedem do osem" pozitivnih športnikov in da vsi niso bili slovenski. "Nočem biti pesimističen, toda bojim se, da to ni prava slika dopinga v Sloveniji," je dodal Osredkar, ki je, zanimivo, hkrati vodja tako dopinškega laboratorija kot protidopinške komisije. Lani je komisija testirala 218 športnikov, od leta 2000 slovenskim športnikom nenapovedano odvzema vzorce še Svetovna agencija za doping. Na vprašanje, kako razširjeno je jemanje nedovoljenih snovi v slovenskem športu, je Osredkar odgovoril: "Če sklepamo po rezultatih testov, je dopinga pri nas malo, toda če pomislim na verjetnost, da je njegove sledi mogoče z manipulacijami prikriti, pa me položaj skrbi."

Doping je najkrajša pot do zmage in ugleda

Suma, da naj bi bila EPO-afera, v katero je (sicer z drugačnimi nameni) dregnil minister Dušan Keber, povezana z zlorabo v športu, dr. Osredkar ne želi komentirati. "Ta sum še raziskujemo, in dokler nimam podatkov o porabi eritropoetina v dializnih centrih, ne morem ničesar reči." Tudi dr. Ladko Korošec s Farmakološkega inštituta Medicinske fakultete za zdaj ne more z gotovostjo trditi, ali je EPO šel tudi za športnike ali ne. "Toda tega ni težko ugotoviti. EPO se namreč uporablja za zdravljenje slabokrvnosti, rakavih obolenj (levkemije) in dializo. Z njegovo pomočjo izboljšajo bolnikom kakovost življenja, da niso več utrujeni. In če seštejemo vse ampule z EPO, ki so bile prodane pri nas, ter upoštevamo še to, koliko se jih razbije (ta evidenca obstaja), dobimo podatek, koliko eritropoetina gre športnikom," pojasnjuje dr. Korošec.
Ker je treba hormon injicirati, to praviloma počno le zdravstveni delavci. Dr. Ladko Korošec je sicer prepričan, da lahko športnik dobi medaljo na velikem tekmovanju tudi brez dopinga, z dobrim treningom in pametno prehrano, a so takšni po njegovem čedalje redkejši. "Zmaga ali dober rezultat prinese ugled, denar, politično moč. Torej vse, kar je človeku všeč, zato se doping verjetno uporablja tudi pri nas in to velja tudi za EPO. Glede na to, da ga je bilo doslej v Sloveniji laže dobiti kot ponekod drugod, pa je verjetno šel tudi na tuje. Toda to je stvar policije," je prepričan dr. Korošec.

Franci Hvasti: Šport mora biti čist

Pred časom je bil v Radencih posvet o dopingu v športu, na katerem je bilo slišati, da črna trgovina z nedovoljenimi sredstvi cveti tudi v slovenskem športu, saj o dopingu nimamo prave zakonodaje, je bilo sporočilo posveta. Na njem je povedal svoje stališče do dopinga tudi Franci Hvasti, nekoč kolesar, danes pa trener: "To zlo je v športu močno navzoče in prepričan sem, da še najbolj v kolesarstvu. Hvastija smo poklicali tudi včeraj, a svojega mnenja do dopinga ni spremenil: "Če bi športniki uporabljali EPO pod strogim zdravniškim nadzorom, nimam nič proti, kajti tudi nekateri med njimi imajo zelo slabo krvno sliko. Nasprotujem pa vsakršnim zlorabam. Če na primer okulist nekomu predpiše očala, da vidi tako dobro kot tisti, ki imajo zdrav vid, je to O.K., toda če nekomu daš daljnogled, gre za goljufijo, saj vidi stokrat boljše kot drugi. Šport mora biti čist dopinga, saj je tisti, ki ne uživa ničesar, hendikepiran. Toda to je problem, ki ga je zelo zelo težko rešiti," pravi Franci Hvasti.

Tatjana Pihlar, vir: Dnevnik