Podjetje se umika iz kolesarstva in iz kluba, katerega predsednik je Franc Hvasti. Prav tisti Hvasti, ki mu je uspelo Savo prepričati, da pride v kolesarstvo.

69-letnega nekdanjega kolesarja, selektorja, trenerja… ste lahko podrobno spoznali skozi zgodbe, ki smo jih v nadaljevanjih objavljali v reviji Bicikel. Tokrat smo se v pogovoru osredotočili na trenutno stanje kranjskega kolesarskega kluba.

Kaj za klub pomeni umik Save, d. d.?
Klub ne bo več profesionalno funkcioniral. Če hočemo prijaviti kontinentalno ekipo, imamo že takoj, brez dirke, 23 tisoč evrov stroškov. Potem moraš imeti neko svojo kategorizirano dirko. To spet zahteva določene nagrade, proračun. Vedno sem delal tako, da sem v klubu videl nekakšno piramido s špico, ki vleče. Če stvar nima nekoga, ki vleče, rečemo, da ne pije vode. Tak sistem prav dolgo ne more delovati, kajti vzorniki morajo biti. Za nas so bili to kolesarji v kontinentalni ekipi. Mladi sebe vedno nekje vidijo: nekdo si predstavlja, da bo študiral, drugi, da bo dirkal do profesionalnih kolesarjev. Mi smo bili tudi odlična odskočna deska do najboljših. Prav vsem smo dovolili oditi. Naša piramida zdaj nima glave, nima vrha in prav to me skrbi. A tudi v svetu se zadeve spreminjajo. Vedno pravim, da ima kolo ventilček in enkrat je ta spodaj, drugič zgoraj. Vedno se vrti. V klubu smo imeli že več kriz, ta vsekakor ni prva. Sam sem star. Lahko nadziram in mogoče “bremzam”. Ne morem pa več goniti. Ne morem biti motor.

Koliko denarja bi potrebovali za kontinentalno ekipo?
Za skromno funkcioniranje okrog 180 tisoč evrov. Toliko, da fantom nudiš osnovno plačo, priprave in dobre dirke. Sava je nazadnje dala 96 tisoč evrov, za novo sezono imamo od ostalih sponzorjev obljubljenih okrog 80 tisoč.

Mladih imate ogromno, več kot 40. Kaj manj denarja pomeni zanje?
Več bo samovlaganja in sodelovanja s starši. Če gledamo z vidika materiala, je to super, razvojno-vzgojno pa je to motnja. Vedno pravim, da v športu, ki je odvisen od denarja staršev, nikoli ne dobiš najboljših, ampak se vedno “forsira” tiste, katerih starši imajo denar. Prej smo imeli vedno psihologa, kondicijskega trenerja, svetovalca, maserja. Teh ne moremo več plačevati. Sledi vprašanje, kako bomo delovali s tako majhnim številom ljudi. Velika skupina kolesarjev zahteva pet, šest spremljevalcev. Kdo bo vozil na dirke? 57 let nismo imeli nobene nesreče, saj smo imeli zanesljive voznike. Kaj če se zdaj kaj zgodi? Te stvari me skrbijo. Na te zadeve se mora človek tudi spoznati. Do zdaj so to delali ljudje, ki so bili tega vajeni.

Vedno sem delal tako, da sem v klubu videl nekakšno piramido s špico, ki vleče.

V zadnjih letih ste se vseskozi soočali z zmanjševanjem finančnih sredstev. Kako je to potekalo?
Prvi šok je bil, ko je pred 15 leti v Savo vstopil Goodyear. Takrat smo se ustno dogovarjali, da bo polovico dala Sava, d. d., polovico pa Goodyear. A predstavnik ameriškega podjetja je obljubil samo 50 tisoč mark, kasneje pa sporočil, da smo se narobe razumeli in da bodo dali samo 15 tisoč. Kasneje so pri Savi začeli krčiti dodatne ugodnosti. Nismo več mogli uporabljati njihovega goriva, potem telefonov, tajnic, ki so opravljale delo tudi za klub. Računovodstva nam niso več vodili oni. Od osmih zaposlenih v Savi je ostal zgolj eden. A priznati moram, da smo vseeno imeli veliko podporo. Odprli so vrata, da sem lahko dostopal do drugih sponzorjev, tako da smo se lahko spet približali proračunu 400 tisoč evrov. Vse do pred dvema letoma in pol, ko je Sava zamenjala upravo. Kljub vsemu smo se dogovorili, da v teh dveh letih vložek razpolovijo. Tako smo dobili dvakrat po 96 tisoč evrov. Pred dvema mesecema pa so nam sporočili, da je konec.

Posledično ste morali zmanjšati stroške. Kako?
Lani smo vsem znižali plače za 30 odstotkov. Ob koncu sezone se je izkazalo, da je to premalo. Seveda so nekateri, kot sta Gašper Švab in Jure Zrimšek, odnehali. Že takrat je vse stagniralo, a smo se obdržali. Določeni sponzorji so nas tudi zavedli. Morali bi dobiti enak znesek kot leto prej, a štirje se dogovora niso držali. Če od njih pričakuješ 70 tisoč evrov, potem pa tega ne dobiš, moraš spet narediti redukcijo. Do 31. julija smo do fantov izpolnili vse dolgove, potem pa smo se sestali. Povedali smo jim resnico. Strinjali so se, da od nas do konca sezone ne bodo zahtevali nič več. Jasno, tudi dobiti ne bi mogli nič.

Ampak Savi se lahko po 45 letih vendarle zahvalite, kajne?
Seveda. Savi sem hvaležen za vse, predvsem za to, da smo tako dolgo sodelovali. Če seštejemo vsa leta, ne gre za majhna sredstva. To je kar precej milijonov. V tem času nismo vzgajali samo kolesarjev, vzgojili smo ljudi, občane. Nihče od naših fantov ni mafijec, kriminalec, lopov. To so ljudje, ki imajo trgovine, svoja podjetja in nekaj delajo. Fante smo spodbujali k študiju. Kdor ni bil priden v šoli, tudi pri nas ni imel prostora in to velja še danes.

Kaj se zdaj dogaja s klubom?
Vsaj kar se sponzorjev tiče, iščemo možnosti za naslednje leto. Dogovorili smo se, kaj bomo naredili s tem, kar vemo, da bomo imeli. Dejstvo je, da so priskrbljena Scottova kolesa. Ker so nas uvrstili v višji razred, lahko nekaj več pričakujemo tudi od kranjske občine. S Savatechom dogovor še velja. Dogovorili smo se tudi z Zavarovalnico Triglav. Še vedno se poskušamo dobiti s češkim podjetjem ČGS, ki je prevzelo Savo, vsaj zato, da se reče bobu bob, da povedo, ali bi zgodbo želeli nadaljevati ali ne.

V tem času nismo vzgajali samo kolesarjev. Vzgojili smo ljudi, občane.

Za umik glavnega sponzorja veste že več kot dve leti. Ste v tem času intenzivno iskali nove vlagatelje?
Seveda. A učinek je slab. Poskusil sem na vse možne načine. Večina jih ne reče ne, vendar se stvari nikamor ne premaknejo. Vse se odvija tako zelo počasi. Na koncu dobim občutek, da, tudi če so vsi pripravljeni pomagati, ko mora priti do končne odločitev, odloči en sam človek.

Kaj je najpogostejši odgovor?
Odgovori so nekako nedefinirani. Najbolj konkreten odgovor je prišel iz Save, d. d. Priznali so, da ne bodo več investirali. Sicer se nekaj obljublja, končni rezultat pa je skromen znesek.

Najbrž povsem drugače kot v dobrih starih časih, ko ste prav vi poskrbeli, da je Sava vstopila v kolesarstvo. Zgodba je menda zelo zanimiva, nam jo zaupate?
Z direktorjem Save Janezom Beravsom je najprej govoril Drinovec, a je stvar obstala za naslednji dve leti, nihče ni več prišel do njega. Potem sem vprašal upravni odbor kluba, ali lahko poskusim sam, pa čeprav nisem bil njihov član. Takrat sem bil še kolesar in obenem trener. Odgovorili so, da lahko. Poznal sem njegovo tajnico Angelco in jo prosil, če mi lahko pomaga. Rekla je, da bo poskrbela, da ne bo nihče zvedel za to. “Pridi v ponedeljek pred šesto zjutraj,” mi je rekla. Ko so prišli vsi najpomembnejši, me je pri drugem vhodu spustila noter. Beravs je zavpil: »Kaj bi rad?« Odgovoril sem mu, da denar. »Zakaj ga pa rabiš?« Zato ker bi rad šel na dirke. »Koliko pa potrebuješ?« Rekel sem, da če bi dobili 2,5 milijona dinarjev, bi to bilo super. Beravs je pogledal Filipa Majcna in dejal: “Daj mu denar,” meni pa: “Pojdi.” Ko sem šel, je za mano prihitel Majcen, direktor marketinga. Povabil me je na sestanek in pojasnil sem mu, da je dva milijona ravno za preživetje in da bi bilo dvakrat več ravno primerno. Pa je rekel: “Veš kaj, se bova kar za osem zmenila.” Zelo je verjel vame.

Sam pravim, da je ena stvar biti izobražen, a neumen, druga stvar pa je biti izobražen in inteligenten. To je Matej Mohorič.

Kako bi primerjali dogovore s sponzorji v preteklosti in danes?
Tega se sploh ne da primerjati. Še med pogovori pred petimi leti in zdajšnjimi je ogromna razlika. Najbolj me moti to, da večina menedžerjev gleda samo še na dobiček. To je najbrž najbolj zgrešena zgodba, ki nikamor ne pelje. Sicer ne vem, če bi to povedal, vendar… Motiti me je začela korupcija. Rečem lahko, da tako, kot je pri nas vse skorumpirano, ni nikjer drugje. Vsa predavanja in vsa ta “jajca”, ki sem jih dal skozi. Vsem sem že takrat povedal, da če nimaš vez in poznanstev, nimaš nič.

Imate dvakratnega svetovnega prvaka. Ali pri iskanju sponzorjev taki neverjetni dosežki niso dovolj?
Samo eden od naših sponzorjev je za ta rezultat dal tisoč evrov. Poklical me je in rekel, naj napišemo aneks k pogodbi, da bo lahko nakazal denar. Šele prihodnost bo pokazala, kaj nam lahko ta uspeh zares prinese. Po Matejevi zaslugi lahko zdaj komur koli povemo, kdo smo in zakaj smo prišli. Nihče ti ne more nič očitati. Še posebej pri Mohoriču ne, ki še zdaleč ni samo dober kolesar. V javnosti je že poznan kot naravno inteligenten. Sam pravim, da je ena stvar biti izobražen, a neumen, druga stvar pa je biti izobražen in inteligenten. To je Matej Mohorič. Ima posebno sposobnost, kot jo ima zares malokdo.

Pa lahko rečete, da ste tudi sami pri iskanju naredili kakšno napako?
Seveda, vem, da smo naredili marsikatero. Sam pravim, da bi morda moral vsak sponzor, ki podpira neki klub, ko podjetje odkupi tujec, reči: “Poglejte, imamo tudi klub, vreden 200 tisoč evrov. Ga vzamete ali ne?” Prepričan sem, da če nekdo za podjetje da več sto milijonov, potem mu ne bo težko obdržati kluba, vrednega precej manj. To so pogajanja, ki jih vsi zanemarimo. Ne samo pri nas. Čez kakšno leto bomo mogoče podobni zgodbi priča pri komu drugemu.

Tuja velika podjetja hočejo zgodbo in naš trg je zanje enostavno premajhen.

Ste sponzorje iskali tudi v tujini?
V preteklosti. Štiri leta sem bil v Avstriji in takrat sem imel to priložnost. Na razgovoru sem bil tudi v Philipsu. A tuja velika podjetja hočejo zgodbo in naš trg je zanje enostavno premajhen.

Kaj pa v zadnjem času?
Pošteno povedano, s tujci nisem več govoril. Zadnji resnejši kontakti so bili pri ekipi Sava profi Cantina Tolo. Če bi takrat šli resno naprej, bi bila zgodba lahko tudi drugačna. Zdaj poskušata zgodbo peljati naprej Zevnik in Stare.

Če zaključimo: kaj lahko vaš kolesarski klub ponudi morebitnemu novemu glavnemu sponzorju?
Ponudimo mu lahko poimenovanje kluba po njem. Toliko, kot lahko sponzorjem nudi kolesarstvo, lahko le malokateri drugi šport. Mi nismo vezani na določen objekt, kjer so sicer mnogi, tudi televizija, ki imajo pri takih športih manj dela kot z nami. To je jasno. A tam so ciljni samo prisotni ljudje. Mi pa smo vezani na širok prostor, vsak dan smo povsod, drese nosimo vsak dan na cestah. Tudi številni drugi jih nosijo, ne samo naši kolesarji, torej smo živa reklama. Vidi me celo tisti, ki me preklinja za volanom. Če primerjamo s smučanjem: oni lahko sponzorje pokažejo samo na smučiščih, ko smučajo. To je to.

Franc Hvasti o organizaciji že tradicionalne dirke za VN Kranja

Dirko smo prijavili. Če ne drugače, bo vsaj po ulicah Kranja. Nazadnje smo dirko izpeljali z 22 tisoč evri, a tako ne gre. Če hočeš, da je videti profesionalno, potrebuješ kakšnih 50 tisoč evrov, v nasprotnem primeru je to taka beda… Odpoveš se sicer malenkostim, ki jih čutimo tisti, ki to organiziramo. Ne plačaš, na primer, človeka, ki uredi ozvočenje. Potem so tu predpisane nagrade... Vsekakor bomo delali dirke za mlade. Klub obstaja 57 let in v tem času nam niso niti enkrat blokirali računa ali pa zahtevali izvršbe. Zdaj se zdi, da se bo to zgodilo prej ali slej. Zato moramo z novim letom potegniti črto.