Frederik Carl Wilhelm Kessiakoff Ne bom skrival – grem po medaljo v Peking

redno se uvršča med najboljših 10, nekajkratni švedski državni prvak, stanuje v Švici, vozi za italijansko ekipo. Mr. Nice Guy, katerega ni zmotila lokacija intervjuja – prtljažni prostor kombija je nudil sedežno oporo, sceno pa je nudil štartno-ciljni prostor tekme svetovnega pokala.

Malo za ogrevanje, kaj je tvoja priljubljena jed?
Palačinke, bili bi presenečeni ko bi videli koliko palačink pojem (smeh).
Po dolgem treningu pet do šest ur potrebujem veliko energije in palačinke so tisto, kar je drugačno od testenin, ki jih že tako ali tako ogromno pojem, ko smo na poti z ekipo. Tako da palačinke jem najmanj dvakrat na teden.

Tvoja višina?
175cm.

Teža?
62 – 63 kilogramov.

Če so palačinke hrana za tekmovalno sezono, katere so jedi, ki so lahko na meniju izven tekmovalne sezone?
(spet smeh) Uživam, da si lahko privoščim pizzo na več načinov. Obožujem domačo švedsko pizzo, ki se razlikuje od klasične italijanske in je bolj sladka. Drugače pa se ne omejujem preveč. Ni mi potrebno preveč paziti. Sicer sem pozoren na to kaj jem, vendar mi je bolj pomembno, da sem zadovoljen. To pomeni, da si privoščim v prehrani tudi kaj "prepovedanega - sladkega" in to izničim s težkim treningom.

Je kakšna razlika med lansko predolimpijsko in letošnjo olimpijsko sezono?
Letos je prišlo do velike spremembe, saj sem zamenjal ekipo in sem sedaj v italijanski ekipi Full-Dynamix. S pripravami je tako, da lahko zatrdim, da sem pripravljen na olimpijske igre, sem pomirjen ker sem že opravil s kvalifikacijami in imam potrjen nastop. Srečujem ostale tekmovalce, ki so nervozni saj se morajo še vedno dokazovati, da bodo dosegli normo za nastop. Sam nimam te obremenitve in se lahko usmerim s pripravami in nastopi, da bom avgusta v najboljši formi. To mi tudi zelo pomaga da sem psihično miren.

Kje treniraš pozimi?
Pozimi sem veliko v Švici in Italiji (Toskana), kjer je poredko dež. Konec januarja grem na pripravljalni kamp, ki je tik pred začetkom tekmovalnega obdobja, drugače pa se izogibam potovanjem v toplejše kraje. Pozimi navadno kombiniram najmanj enkrat tedensko s smučarskim tekom, vse skupaj pa dopolnjujem tudi s hojo v hribe, plavam.

Koliko kilometrov letno prevoziš?
Zelo težko odgovorim, ker mi kilometri ne povejo ravno veliko. Težko je pisati dnevnik, saj so na gorskem kolesu pomembnejše ure treninga in sama obremenitev, tako da težko ocenim.

Kaj je tvoja največja zmaga do sedaj?
Mirno lahko rečem da zmaga svetovnega pokala v Sloveniji v Mariboru, na kar me vežejo res lepi spomini.

Kako si jo proslavil?
Ni bilo kakšnega posebnega proslavljanja, saj sem v prvi vrsti občutil enormno olajšanje, ker sem dosegel, kar si želi vsak v karavani - a le redki to dosežejo. Vedel sem, da sem dober in sem dolgo čakal na to potrditev.

Kaj je tvoj osebna zmaga?
Najbolj me veseli, da sem prvi švedski gorski kolesar, ki mu je uspelo v svetovnem merilu. Tako veliko je perspektivnih švedskih mladih kolesarjev in potem prenehajo s treningom. Mnogim sem s tem dokazal, de je potrebno vztrajati. In na to sem še posebno ponosen, da mi je uspelo.

Kaj meniš je glavni razlog, da kolesarji ne napredujejo iz kategorije pod23 do elite. Upad kolesarjev je velik, konkurenca pa je bolj ali manj enaka?
Razlog je verjetno potrebno iskati v denarju in pomanjkanju strokovnega kadra. Vendar če je kolesar pripravljen naredi vse, ampak res vse v tem športu, pomeni da je potrebno veliko dirkati saj so izkušnje zelo pomembne potem se napreduje. Če pogledam mojo kariero lahko povzamem, da je potrebno v kategoriji ogromno dirkati in si nabirati izkušnje ter trenirati. Nastopaš lahko tudi nekoliko utrujen. Na mojem nivoju pa je izjemnega pomena, da prideš na tekmo spočit in pripravljen.

Kako poteka tvoj tedenski trening?
Med sezono se vsak tedenski plan spreminja, saj se nenehno prilagaja - kako se počutim in v katerem tekmovalnem obdobju sem oziroma katere dirke (glede na težavnost in pomembnost) se približujejo.
Poskušam upoštevati, da sem dovolj spočit, saj, kot sem omenil, ko začneš tekmovati na top nivoju je potrebno, da si popolnoma spočit. Ko se dirka začne potrebuješ spočite noge oziroma potrebuješ super, super noge. Ko imam trening pet do šest ure vključim tudi intervale z simuliranjem dirke. Po tem pa vključim veliko počitka tudi psihičnega.

Kar počneš je to tvoja sanjska služba?
V mojih skritih željah je bila to vedno moja sanjska služba. Sedaj, ko je postala realnost, se trudim, da vsako leto napredujem. Ko sem letos zamenjal moštvo, je tudi znotraj ekipe vse bolj tekmovalno. Imel sem srečo, da sem imel možnost okoli sebe izbrati tudi ekipo po mojih željah: mehanika, osebnega pomočnika (soigneur op.p.).

Kako je z zaslužki?
Trenutno se ne morem pritoževati, jasno ni primerjave s cestnimi kolesarji. To ni služba, ki bi jo izbral če si želite dobro zaslužiti, vendar se ne morem pritoževati. Zaslužim kar v redu, jasno pa je, da moraš še vedno čutiti ljubezen in pripadnost do športa.

Razmišljaš, da bi šel v nadaljevanju kariere med cestne kolesarje?
O tem sem veliko premišljeval. Trenutno sem 100% osredotočen na olimpijske igre, potem pa bomo videli kaj se lahko zgodi v sezoni 2009. Vsako leto se udeležim nekaj cestnih dirk. Običajno se mi izide kar dobro in s prehodom nimam težav. Vsekakor bi mi bil to velik izziv.

Kaj misliš, da je pri tvojem uspehu glavno? Talent, trdo delo, ...
Vsekakor trdo delo. Moj talent je, da si uspeha tako močno želim. Bil sem pripravljen žrtvovati vse, da dosežem ta nivo na katerem lahko tekmujem sedaj.

Kje najraje treniraš?
Najraje treniram kjer trenutno živim v Švici. Odlični pogoji so tudi v Toskani, kjer je lepa kombinacija terenov, manj prometa in lepo vreme.

Kakšno je razmerje med treningom na cestnem in gorskem kolesu.
Pozimi veliko specifičnega treninga opravim na trenažerju. Večino treninga naredim na cesti. Na gorskem pa le specifično pripravo, kar pomeni da na gorskem kolesu treniram le tehniko ter tekmujem.

Katero je tvoje najljubše tekmovalno prizorišče.
Houfalizze (Belgija) in Mt. Saint Anne (Kanada) zaradi ljudi in navijačev. Celotno mesto je na dirkah. Tudi Maribor je bil fenomenalen. Škoda da ni v programu še naprej. Je pa tako, da ko si dober, so ti vse dirke in trase všeč.

Imaš kakšne posebne priprave na dirko, mogoče kakšna vraževerja, rituale?
Temu se skušam izogibati, da mi ni potrebno razmišljati o poteku priprave. Pred vsako dirko sem nervozen, gre pa za tisto zdravo nervozo.

Si razmišljal tudi o nastopanju na ciklokros tekmovanjih?
Sem tudi že tekmoval vendar mi ne ustreza, ker je potrebno biti dosti bolj eksploziven.

Kaj misliš o tem, da so trase vedno bolj tehnične?
Ma ne vem če je temu tako, vsaj to ne velja za olimpijsko dirko. Res je, da so tekme vedno bolj tehnično zahtevne, kot so bile v preteklosti, vendar tudi tehnika napreduje. Nekatere dirke so res nevarne. Je pa tudi tako, da so imeli v tej sezoni organizatorji veliko rezervnih odsekov, ker je bilo toliko deževnih dirk in vseeno je na prvem mestu varnost.

Kaj pričakuješ od olimpijade?
Ne bom lagal in skrival: tja grem po eno od medalj. Optimističen sem predvsem, ker sem na startu letos dosti bolj sproščen?

Te okolje kaj skrbi?
Jasno me skrbi, saj nas vse. O tem smo že veliko slišali. Onesnaženje je veliko, vendar so pogoji za vse enaki. Vse je odvisno od vetra.

Kaj se ti je do sedaj zgodilo najbolj nenavadnega na dirki?
Vsak dan se mi na kolesu zgodi kaj nenavadnega. Verjetno pa je bilo najbolj nenavadno, ko me je na dirki od zadaj podrl avto.

Vaši ekipi so tudi ukradli kolesa?
Leta 2006 so mi ukradli kolo in od takrat naprej je moje tekmovalno kolo vedno v hotelski sobi, to je velikokrat težko in je potrebno biti iznajdljiv.

Koliko si v letu doma oziroma zdoma?
Odvisno kje je doma. Zame je dom Švedska, kjer sem rojen in Švica kjer živim. Na Švedskem sem tri tedne na leto, kar je skoraj nič, premalo. Na poti sem približno 150 dni v letu. Veliko je potovanja, kar je sestavni del tega športa. Pri tem je pomembno, da si v dobri ekipi, saj je le ta pretežni del leta zraven tebe in posredno vpliva na razpoloženje.

Hvala za ta pogovor in veliko uspeha avgusta v Pekingu.

Hvala tudi tebi in pozdrav v Slovenijo.

Luka Žele