Garda maraton - nova trasa, nov izziv

Daljnega leta 1994 so se gorski kolesarji prvič podali na maratonsko preizkušnjo, takrat na preko legendarnega prelaza Tremalzo, po snegu. Zadnjih nekaj let, odkar je start maratona zoper na Rivi, je bila trasa raztegnjena med tri hribe, z zaključnim vzponom na Sveto Barbaro.

Letošnji maraton pa je predstavil povsem novo traso, ki je vijugala okoli enega grebena in ponujala čudovite razglede, v južnem delu na Gardsko jezeru, v severnih odsekih pa na zasnežene bele Dolomite.

Začetek trase je bil enak lanskemu, po strmih poteh skozi vinograde proti Lago di Tenno, a je kasneje odvil na drugo stran pobočja kot lani in po položni asfaltni cesti ponudil čudovit razgled Gardsko jezero. V drugem delu prvega vzpona je trasa vodila po strmih betoniranih gozdnih kolovozih, ki so ponekod pokazali tudi preko 30% naklon. Najdaljša trasa Extrema se je od srednje Grande ločila že po dobrih 37 kilometrih in se spustila v dolino od koder je potekal najdaljši vzpon z 900 m višinske razlike, ki je pripeljan na področje Prati del Granzoline. Tu sta se trasi zopet združili in začele so se prečudovite single, trasa pa je vijugala levo, desno, gor, in dol. Čudovit kroskantri! Edina slabost je bila, da je prišlo do gužve ravno na ozkih singlah, ker so se hkrati združili hitrejši iz Extreme in počasnejši iz trase Grande, prehitevanje pa je bilo skoraj nemogoče.

Okoli 63. kilometra se je pridružila še trasa Piccola in zmeda je bila popolna. Na zadnji vzpon je Extrema ostro desno zavila po parih metrih skupnega asfaltnega spusta in verjetno se je našel kdo, ki je zaradi preutrujenosti raje spustil mimo proti cilju... Zadnji vzpon je bil v peklenski vročini južnega pobočja na Bocca di Tovo po sipkem makadamu, kjer nase je čakal prvi del spusta, ki pa žal ni bil vozen, vsaj z maratonskimi kozami mušje kategorije ne.

Organizatorji menda obljubljajo, da ga drugo leto uredijo, saj je še dva tedna nazaj bil pokrit s snežno odejo. Po zadnjem kratkem vzponu, je trasa pripeljala do spusta, ki smo ga lani vozili na Transalpu in naprej skozi vinograde, kjer je potekal začetni vzpon proti dolini in Rivi, kronometer seveda ob spremljavi čelnega vetra.

Alban Lakata iz sosednje Avstrije je z vsem tem opravil v 4 urah in 20 minutah, Američanka Mary Mcconneloug pa natanko uro kasneje. Najhitrejši Slovenci na Extremi smo bili bicikelkomovci; lanska prek Alp dvojica Primož Lindič in Matej Kainz s časoma 5:32 in 5:40, pri damah pa Natalija Anderluh na 13. mestu s časom 7:15, ki je vozila poškodovana zaradi padca par dni prej in do cilja prišla po zaslugi svoje trme.

Na trasi Grande je bil najhitrejši Avstrijec Daniel Geismayr s časom 3:13, naš najhitrejši pa je bil Lenart Noč na 11. mestu z 20 minutami zaostanka. Odlično je šlo tudi izkušenima Masterjema: Milan Urbančič je bil v kategoriji Grande Master 6. s časom 3:57, koroški veteran Senior Master Rok Kolar pa 5. s časom 4:14. Najhitrejša dama na srednji trasi je bila Milena Landtwing iz Švice s časom 4:02, Slovenka Špela Škrajnar pa na 14. mestu s časom 4:51.

Kratko traso Piccola je najhitreje odpeljal Ruben Scheire s časom 1:47, pri damah je bila najhitrejša Borghild Loevset s časom 2:05. Maratonec Borut Ramšak pa se je tokrat odločil za kratko preizkušnjo in pristal na 6. mestu, le dobri dve minuti in pol za zmagovalcem.