Glava - Revija BICIKEL številka 117

Raziskave, ki so bile opravljene v različnih športih, kažejo, da so rezultati skrb vzbujajoči. V profesionalnem športu so za mnoge športnike in športnice pogodbe vir življenja in zanje so še posebej pripravljeni sklepati razne kompromise na poti do profesionalne pogodbe. Andrej se v kolumni dotakne od nekdaj pereče teme, padcev v kolesarstvu. Žal je tako, da so najbolj odmevni tisti, ko pade kdo od znanih kolesarjev ali kolesark. Letos je bilo padcev že zdaj mnogo preveč in zadnji množičen padec, v katerem je bil udeležen tudi Primož Roglič, je bil milo rečeno strašljiv. Ne spomnim se, kdaj bi bilo udeleženih v množični padec tako veliko število najboljših kolesarjev glede na dosežene rezultate in glede na skupno vrednost njihovih letnih pogodb.

Tudi kolumnist Tim Podlogar se tokrat v kolumni ni mogel izogniti strašljivega padca. Kot nutricionist v ekipi Bora-Hansgrohe ima tudi širši vpogled v to, zakaj se je padec pripetil in kdo vse je kriv. Primerjava padca z gladiatorji je kar na mestu. Množica na tribunah, ki navdušeno navija in kriči, pa smo vsi mi, navdušeni gledalci in ljubitelji tega prelepega športa. Gledalci na družbenih omrežjih željni kruha in iger. Posnetki padcev so žal posnetki, ki prejmejo največ klikov oziroma ogledov. V profesionalen šport prihajajo vse mlajši kolesarji in kolesarke, zato meni, da je še toliko bolj pomembno, da si ne zatiskamo oči in da o tem govorimo, pišemo, razmišljamo.

Moja osebna izkušnja. Poleti 2022 sem padel na glavo. Konkretno in neposredno. Bil sem nezavesten in dogajalo se je veliko stvari, ki jih nima smisla obujati, pa tudi ne spomnim se prav veliko. Dejansko se ne spomnim niti padca niti vsega vmes. Ko sem se zavedal, sem gledal zdravniško osebje iz bolniške postelje na urgentnem bloku ter vprašal bolniško sestro, ali sta punci v redu.

Nima smisla ugibati, kje in v kakšnem stanju bi bil danes, če ne bi imel čelade. Razbito čelado imam za spomin in opomin. Da sem tu, kjer sem, se imam zahvaliti partnerki Tini, ki se je v trenutku nesreče odzvala mirno in hitro. Pri spuščanju zdaj nimam strahu, res pa pri spustih ne uporabljam prepovedanega sloga Mateja Mohoriča, česar mi tudi ne omogočata slabša gibljivost in kakšen kilogram preveč okoli trebuha. Geometrija kolesa ni tako agresivna in več pozornosti namenjam udobju na kolesu. Kolo za gravel ima vse to, kar pa tudi premore, je hitrost, ki je v trenutku nižja v primerjavi s cestnim kolesom. Da ne bo pomote, večino kilometrov prekolesarim na cestnem kolesu, vse več časa pa namenjam kolesu za vožnjo po makadamskih in gozdnih poteh.

Po ravno odpeljani dirki Wörthersee Gravel Race, nad katero sem bil navdušen kot verjetno vsi udeleženci, sem se med vožnjo spomnil na preteklost, ko sem se še preizkušal na dirkah slovenskega pokala v olimpijskem krosu. Spomini na tisti čas so me opomnili, da bom vozil dva kroga. Med vožnjo so bili makadamski odseki tisti, ki so vračali spomine. Med njimi so bili tudi padci, ki pa so se zgodili pri nižjih hitrostih. Andrej v kolumni piše, da po vsaki poškodbi ostane neka oblika trajne okvare, in to lahko samo potrdim. V času treninga za nastopanje na dirkah v olimpijskem krosu sem se z ramo močno zaletel v drevo in jo odnesel brez zloma. Od takrat naprej, ko se vreme spreminja in kaže na nevihto, me rama z bolečino opominja na ta dogodek.

Kolesarjenje je čudovit šport. Ne glede na to, ali gre za izletniško kolesarjenje, kolesarjenje z električnim kolesom ali tekmovalno kolesarjenje, so kolesa okrogla in se bodo vrtela tudi v prihodnje, na nas pa je, da jih vrtimo z glavo, četudi profesionalno.

KAZALO

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>