
S progo je najhitreje opravil domačin Verbnjak Heinz s časom 4:36:40, pri nežnejšemu spolu pa je bila najhitrejša Bärbel Jungmeier s časom 5:40:59. Najboljši slovenec je bil Emil Makan (MTB Koroška) na 36. mestu.
ženske UEC Masters EP:
1. Jungmeier Bärbel (CICLOPIA PRO TEAM, AUT)
2. Brachtendorf Kerstin (FIAT Rotwild, GER)
3. Hagen Ruth (Radboom 2 Radchaoten.com, AUT)
36. Emil Makam (MTB KOROSKA, SLO)
59. Marinko Jože (KD BRDA, SLO)
72. Boben Aces (KK POSTOJNA, SLO)
moški UEC Masters EP:
1. Verbnjak Heinz (KTM-Mountainbiker.at, AUT)
2. Kellermann Martin (Team SPORTNORA TREK, AUT)
3. Emmerich Markus (ralph-denk-bikestore, GER)
Classic, 61 km, 2329 hm:
ženske absolutno:
1. Kellermmayr Theresia (velochicks.at Sport Scherz)
2. Schrattenecker Silke (RC Lambach)
3. Krenn Brigit (Graz)
moški absolutno:
1. Michael Binder (KTM-Mountainbiker.at)
2. Jakob Nimpf (ÖAMTC Team Brandlhof)
3. Schöggl David (Team Simplon Zweirad Janger)
Small, 34 km, 1333 hm:
ženske absolutno:
1. Unterbuchschachner Lisi (Öamtc Hrinkow-bikes Steyr)
2. Potocnik Hermine (RS Simplon Janger)
3. Schweiger Marion (Schi und Sportclub Rohr im Gebirge)
moški absolutno:
1. Will Gerald (www.4sports.at)
2. Brack Christian (URC Spk Renner Langenlois)
3. Hundegger Dietmar (RC Sparkassa Pernitz)
Pa še opis moje kalvarije in malo kritike na sicer odlično organizirano prireditev. Že od štarta sem se počutil kot pravi master, čeprav sem vozil po klasični 61 km različici maratona. Do kraljevskega vzpona sem se prebil do približno 20. mesta, potem je prišel prvi defekt, ki ga je pena iz pločevinke (ne Laškega!) lepo sanirala.
Po defektu sem na vrhu maratona bil par mest slabši, ampak bi (bom?) lahko nadoknadil na spustu. Po slabem kilometru spusta po kamnitem terenu pa se je neka skala odločila da udari v moje zadnje kolo in 15 km pred koncem maratona, je bilo za mene konec. Tu pa se je trpljenje šele začelo. Od vseh varnostnikov, spremljevalcev, bolničarjev, gasilcev, itd., nihče ni bil v stanju poklicati kakšnega servisnega vozila, ki bi me pospremilo do cilja, ali mi vsaj nudilo tehnično pomoč.
Tudi nihče od tekmovalcev (razumljivo) mi ni mogel posoditi svoje, verjetno edine, zračnice. In sem hodil, in nosil kolo, še cel preostanek trase, ker je bila to najbližja pot do ciljne arene. In nikomur ne privoščim, tudi najbližjim konkurentom ne, teh skoraj treh ur trajajoče kalvarije v karbonski obutvi... Tudi organizatorje sem o tem že “obvestil”, ;-)!