Hamiltonova knjiga: Skrivna dirka lažnivcev
15.04.2013 AVTOR: Blaž Mazi
Knjiga, o kateri so vsi vedeli vse, še preden je izšla. Kdo je kriv, kdo laže in kdo se okorišča... A tokrat ni tako preprosto. Skrivna dirka je drugačna knjiga. Branje poveže pike v nagnusno podobo.
Obdobje v Phonaku
Od slovenskih kolesarjev Hamilton v knjigi z imenom in priimkom na enem mestu omeni samo kot moštvenega kolega v Phonaku Tadeja Valjavca, ki mu pravi "tough guy", silak. O Valjavcu kasneje ne govori nikjer več, pripoveduje pa o nekaterih praksah v ekipi: "Pred dirko Dauphiné [leta 2004] smo s peščico sotekmovalcev [iz Phonka] odleteli v Madrid k Fuentesu po transfuzijo," opisuje Hamilton del priprav. "Poenostavili smo vse skupaj: stanovali smo v preprostem hotelu blizu letališča; Ufe (vzdevek za Fuentesa) in njegov pomočnik Nick sta prišla k vsakemu v sobo in opravila transfuzijo. Bilo je čudno, ko smo to počeli kar skupaj, kot bi bili v času pred afero Festina, v času organiziranega moštvenega dopinga," pripoveduje Hamilton o tem, da je prakso iz prejšnjih ekip kot vodja ekipe spodbujal tudi v Phonaku.
Članek je bil prvotno objavljen v oktobrski številki revije Bicikel.
Knjiga je izšla v slovenskem prevodu pri založbi Ciceron.
Cena za obiskovalce spletne strani Bicikel.com: 21 €, redna cena 25,45 €. Naročila
Z vsako stranjo se počutiš dlje od cestnega kolesarstva. Skrivna dirka predvsem ni knjiga o grehih Lancea Armstronga, ampak o devetih krogih pekla profesionalnega kolesarstva, v katerem je že skoraj zmanjkalo prostora za grešnike.
Je Lance Armstrong jemal nedovoljena poživila in si pomagal s krvnimi avtotransfuzijami? Jasno, da jih je, in to, kolikor je bilo sploh še mogoče (vsaj delno) prikriti, sporoča Tyler Hamilton. Njegovo pripoved je v besedilo pretvoril Daniel Coyle iz New York Timesa, ki se je podpisal še pod knjigo Armstrongova vojna (Lance Armstrgong's war). V dveh letih je s Hamiltonom opravil dvesto ur snemanih intervjujev in preverjal njegove trditve pri moštvenih kolegih, tekmecih in znancih. Tudi na evropskih tleh.
"Čez vse skupaj je bilo, kot nekakšen jeklen obok, razpredeno pravilo omert à: zapoved molčečnosti, ki vlada svetu profesionalnega kolesarstva. Pravilo je bilo trdno. V vseh teh letih ni noben vrhunski kolesar povedal vsega," je o tihemu dogovoru v protouru, ki je bil zvito označen s špansko besedo za tišino, dejal Hamilton.
Zakaj je potem prekršil pravilo? Resda ni bil prvi, a v take podrobnosti se ni spustil še nihče. "Ljudje imajo pravico izvedeti, kaj se je res dogajalo, saj se bodo šele potem lahko odločili, kaj naj si o vsem skupaj mislijo," sam sebi odgovarja Američan na začetku knjige. "Vsi smo si želeli zmage, a Lance je moral zmagovati," počasi načne razliko med kolesarji in "kolesarjem". Za Hamiltona ni dvoma. Lance Armstrong je grešil od vsega začetka. EPO je namreč sredi devetdesetih let spremenil vse. Amfetamini in anaboliki niso bili nič v primerjavi z epom. Nenadoma so bile cele ekipe zastrašujoče hitre, se spominja Tyler in opisuje, kako so se kolesarji, ki se še niso seznanili z najnovejšo kemijo, na dirkah komaj uhajali časovni metli. Od leta 1980 do 1990 je znašala povprečna hitrost na Dirki po Franciji 37,5 kilometra na uro, od leta 1995 do 2005 pa se je povečala na 41,6 kilometrov na uro. Ob upoštevanju zračnega upora pomeni to 22-odstotno povečanje moči...
Paniagua in Edgar
Zakaj je ob vsem skupaj sploh še pomembno, ali se kolesarji dopingirajo ali ne? Zato, ker doping ne izravna izhodišč, izpostavlja lasten primer Hamilton. Ko je bila dovoljena meja vrednosti hematokrita 50 enot, je Tyler, ki si je z epom dvignil vrednost hematokrita z njegove naravne vrednosti 42 do skoraj 50, pridobil veliko več kot nekdo, ki je "pokrival" razkorak med 47 in 50. Daljša je dirka, bolj ti epo pomaga. Najbolj na najtežji dirki od vseh – na Dirki po Franciji.
Tyler je, potem ko je začel jemati epo, dobesedno letel in z njim na istem gorivu celotna ekipa U.S. Postala. "Ko gledam nazaj, imam mešane občutke o metodah, s katerimi smo zmagovali na Touru. A vendarle se ne morem pretvarjati, da je bilo biti del te ekipe popolna terna, saj, prvič, Postal ni storil ničesar, česar ne bi mogle storiti tudi ostale pretkane ekipe, in drugič, nismo mogli ničesar izgubiti."
Srhljiv vidik Hamiltonove izpovedi ni poskus demistifikacije mita o Lanceu Armstrongu, temveč demistifikacija mita, da so v profesionalni karavani čisti kolesarji. Kolesarjev, ki bi velike dirke uspešno odpeljali "paniagua", dobesedno na kruhu in vodi (špansko pan y agua), ogljikovih hidratih in tekočini, po Hamiltonovih besedah ni. Kadar je dirka daljša od tedna dni, čisti kolesarji ne morejo več tekmovati s kolesarji, ki uporabljajo nedovoljena poživila. Prednost postane preprosto prevelika.
Armstrong je epu rekel raje Edgar. Kolesarji niso niti v zasebnosti domov, niti kot sosedje v isti zgradbi v Gironi, nikoli govorili o nedovoljenih sredstvih naglas. Pa čeprav so ampule hranili globoko v hladilniku za jogurti in sadjem – tako kot v nekem obdobju Tylerjev sostanovalec George Hincapie.
Lance je bil pozitiven
Lanceovo javno izraženo zlato pravilo je bilo: "Whatever you do, those other fuckers are doing more." Kar koli že počneš, ostali jebači počnejo še več. In storil je vse, kar je bilo mogoče. Poskrbel je, da je imel na voljo najboljše, kar je lahko priskrbel Michele Ferrari. "Doktor", ki je sodeloval z najboljšimi kolesarji, največjimi ekipami in zaračunaval najvišje honorarje.
A to ni bila edina naveza, očitno je imel dobre povezave tudi v mednarodni kolesarski zvezi. "Temu faking ne boš verjel," je dejal Lance Hamiltonu pred štartom devete etape Dirke po Švici leta 2001: "Dobili so me na epu." Tyler se je skoraj onesvestil, a mu je Teksašan odvrnil: "Ne skrbi, stari. Dobili se bomo z njimi in vse se bo uredilo." Ni maral izgubljati. Za Lancea Armstronga je bil poraz nelogičen, nenormalen.
"Če želi kdor koli videti, kakšen je učinek dopinga v dirki, naj si ogleda trenutke ob vznožju vzpona na Alpe d'Huez na Touru leta 2003," predlaga svoj primer Hamilton. Heras in Chechu sta namreč v ospredju navila nezemeljski tempo. Ko je Lanceova ekipa še bolj napela sile, so se ob njih obdržali samo kolesarji s svežimi vrečkami krvnih transfuzij. "Brez avtotransfuzije bi bilo zame tisti dan vsega konec. S svežo krvjo sem imel tistih pet udarcev srca na minuto več in tistih dvajset vatov moči, s katerimi sem obdržal stik," pripoveduje Tyler.
Razmah krvnih transfuzij je med kolesarji omogočil zloglasni Eufemiano Fuentes, ki je imel "ordinacijo" v Madridu, kamor so Lance in izbrani kolesarji romali kar z zasebnim letalom. Pa ne samo Lance. Po prestopu v ekipo CSC je Bjarne Riis vprašal Hamiltona, ali je že poskusil s krvno transfuzijo. Ko se je zlagal, da ne, mu je odvrnil: "Moraš poskusiti. Všeč ti bo." Po enem od obiskov Fuentesa v Madridu je nato pred njegovimi prostori v bližnji kavarni zagledal Alexandra Vinokourova, kako mirno pije kavo...
Neprijeten človek
Podrobnosti, imena, zgodbe in detajli v knjigi so številni. Za vsako neverjetno Armstrongovo potezo na dirkah Hamilton (vsaj za obdobje, ko je bil njegov moštveni kolega) postreže z zgodbo o vrečkah krvi ali nedovoljenih sredstvih. Doslej nepovezani in navidez nejasni dogodki dobijo pravi smisel... Lance naj bi med drugim zatožil Hamiltona mednarodni kolesarski zvezi, zaradi česar je moral na zagovor v Švico. Pred začetkom Toura leta 2003 naj bi na zvezo poslal pismo, v katerem je izrazil zaskrbljenost zaradi umetnega hemoglobina, ki naj bi ga uporabljali nekateri španski kolesarji. Z drugimi besedami, ovajal naj bi ostale. In tu je, če se morda sprašujete, tudi zgodba o motoristu Motomanu, ki je prevažal epo zanj in njegove najbližje kolesarje, da substance preiskovalci ne bi odkrili v moštvenih vozilih ali hotelskih sobah.
Omenjen je tudi odmeven članek v reviji Sports Illustrated, v katerem sta avtorja predstavila podprta pričevanja in dejstva, ki so vodila v sodni spor z Armstrongom. Najzanimivejše je pričevanje Floyda Landisa, ki naj bi mu v času Armstrongove bolezni prav Ferrari izrazil zaskrbljenost, da je Lance raka pravzaprav dobil zaradi jemanja steroidov...
Ko sta se po vsem tem in po oddaji 60 Minutes srečala v ameriškem Aspnu, je Hamiltonu Armstrong dejal: "Tvoje življenje bom spremenil v živi pofukani pekel." Kar ni bilo nič novega. V Teksašanovem svetu si ubijal ali pa si bil mrtev. Druge poti zanj po Tylerjevih besedah ni.
Armstrongove dobe je v nekem smislu simbolično konec šele z napovedjo o odvzemu naslovov Dirke po Franciji. Na lanskem Touru je bil zmagovalni čas na Alpe d' Huez 41 minut in 21 sekund. S takšnim časom bi bil kolesar leta 2001 na 40. mestu. Kolesarstvo je daleč od tega, da bi bilo čist šport in se najbrž nikoli ne bo otreslo prevarantskega pridiha.
In Tyler? Zakaj je potegnil na dno še vse ostale? Najbrž zato, ker ni hotel biti žrtveno jagnje. Tega nikjer ne zatrdi neposredno, a sili v ospredje na številnih straneh. Ko so ga dobili, se mu je peloton dobesedno odpovedal. Na dirkah so kolesarji gledali v tla in niso želeli govoriti z njim in to je doživel kot veliko krivico. Ni se več mogel vrniti tja, kamor si je prizadeval vse življenje. Bil je izločen.
Ni se mogoče znebiti vtisa, da je knjigo s Coylom napisal ravno zato, ker "so ti drugi jebači" krivi natanko toliko kot on in ne pristaja na njihovo igro, da bo sam nosil večji delež neprijetnih posledic in odgovornosti. In po prebrani knjigi se ni mogoče znebiti vtisa, da ima pravico do tega. "Komu boš pa verjel?" je stavek, ki preseka še tako burno debato... Saj res, komu? En pravi tako, drugi pravi drugače, se priduša "ljudska" kolesarska modrost. Komu le? Iz Armstrongove dobe najbrž nikomur več. Nikoli več.
"Vsi smo si želeli zmage, a Lance je moral zmagovati."
"Ne skrbi, stari. Dobili se bomo z njimi in vse se bo uredilo," mu je po pozitivnem testu dejal Armstrong.
Pred Fuentesovimi prostori v Madridu je v bližnji kavarni zagledal Vinokourova, kako mirno pije kavo...
ODGOVORI
Tyler pravi, da ne bo nič zaslužil, je pa očitno USADA zelo vesela, da je knjiga izšla. Res pravi tajming.
nazaj na vrh
Sanjal sem, da bo Hamilton ves izkupiček od prodanih knjig "Skrivna dirka lažnivcev" doniral v Livestrong fundacijo.