Hitri po petdesetem, prednaročila za knjigo se iztekajo

Namenjena je vsem rekreativnim športnikom in tekmovalcem, ki želijo ohranjati moč in hitrost tudi po vstopu v 'zrela' leta. Fiedl, ki pri svojih 70. letih tudi sam še vedno aktivno tekmuje na ameriških cestnih kolesarskih dirkah, v prvem delu knjige predstavlja fiziološke procese, zaradi katerih začne zmogljivost starejših športnikov po petdesetem letu naglo upadati. Glavni razlogi so padec aerobne kapacitete, usihanje mišične mase in povečana nagnjenost k akumulacijo telesne maščobe.

V drugem delu knjig avtor zelo natančno opisuje način športne vadbe, ki starostne procese upočasni oziroma kratkoročno celo zaustavi in obrne v drugo smer. Da bi starejši športnik dosegel ta cilj, mora njegova vadba temeljiti na dve glavnih elementih: visoki intenzivnosti in zadostni regeneraciji. Visoka intenzivnost vadbe, vključno z najbolj napornimi intervali in vajami za moč, je rdeča nit knjige, s katero avtor ruši ustaljeno prepričanje, da so petdeseta leta čas, ko mora človek počasi pozabiti na športne napore in se začeti posvečati domačemu vrtu, umirjenim sprehodom in zbiranju metuljev. Napaka, trdi Fiedel, tisto, česar ne uporabljaš, boš izgubil. Bolje da se izrabi. kot da zarjavi.

Predgovor k slovenski izdaji je napisal triatlonec Miro Kregar, ki je pravzaprav živi dokaz, da Fiedlova teza še kako drži. Svoj največji uspeh, prvo mesto na triatlonu Ultraman na Havajih, je osvojil pri 51 letih. Takole pa v predgovoru opisuje srečanje z Abrahanmom: »Za 50-letnico sem si voščil tako, da sem v bližnjem Celovcu oddirkal svoj dvajseti Ironman triatlon - po natančno dvajsetih letih od svojega prvega na Havajih. Lahko rečem, da z dosti večjim zadovoljstvom, brezskrbnostjo, eleganco, pa tudi z dosti boljšim časom. Pa je bilo vmes 20 let razlike. Kolo je bilo sedaj sicer kronometrsko in superge so mogoče danes res nekoliko bolj sofisticirane, oblekel pa sem se tako kot takrat – navadne, nepodložene kopalke in topček. Ko pravim, da je bil Ironman po dvajsetih letih veliko enostavnejši od prvega, prav zares nič ne pretiravam. Med prvo tekmo sem sanjal o dunajskih zrezkih, po tekmi celo noč nisem zatisnil očesa od utrujenosti – za razliko od tega sedaj, ko sem si po dirki med množico prijateljev, ki so me prišli z avtobusom spodbujat, privoščil požirek piva, kasneje na domači zabavi pa plesal s prav vsemi dekleti – ki jih ni bilo malo. Da sem zaspal kot dojenček, ni treba poudarjati. «