Italijansko-avstrijski ponos, prelaz Stelvio

Gre za pravi simbol cestnega kolesarstva, ki se nahaja v središču nacionalnega parka Stelvio in velja za drugi najvišji prelaz v Evropi – takoj za Col d'Iseranom.

Cesta, ki vodi čez ta prelaz, povezuje Bormio in Valtellino s krajem Trafoi in dolino Venosta. Prav zaradi želje po povezavi je avstrijski vladar Ferdinand projekt, kako povezati dolino Venoste z Milanom, zaupal inženirju Carlu Doneganiju. Z življenjskim izzivom se je soočil leta 1822. Samo tri leta kasneje je bil prelaz dokončan in vse do leta 1915 se je po tisti cesti lahko vozilo v vseh letnih časih, saj so delavci vestno odstranjevali posledice hudih zim in sneženja.

Zdaj je cesta za promet odprta zgolj od maja do oktobra. Med svetovno vojno je bil prav Stelvio strateško zelo pomemben prelaz, zato so se tam med Avstrijci in Italijani bile hude bitke. Prelaz je pripadel Italiji in s tem izgubil prvotno funkcijo – povezovati Dunaj in Milano. Šele po drugi svetovni vojni sta Giuseppe Pirovano in njegova žena Giulia Boerchio spoznala, da lahko ta prelaz dobro unovčita.

Ustanovila sta smučarsko šolo in tako se je začelo... Stelvio je postajal vse bolj zanimiv za turiste, ovinkasto cesto z nekaj neosvetljenimi "galerijami " pa so kmalu odkrili tudi kolesarji, ki se lahko na vrh mogočnega prelaza povzpnejo s treh različnih strani: italijanske, avstrijske in švicarske.

Prato: Najtežjih 48 ovinkov

Najdaljši je vzpon iz Prata, torej tisti iz avstrijske strani. Začne se na dobrih 900 metrih nadmorske višine, na vrh pa se pride po premaganih 25 kilometrih in 48 ovinkih. Prav ovinki so na začetku bolj redki in zato se kolesarju zdi, da ga čaka neskončno dolga pot. Prvih osem kilometrov vzpona je lažjih. Naklon znaša okrog pet odstotkov.

Po "ogrevanju " se cesta začne resneje vzpenjati in šel tam se začnejo vrstiti oštevilčeni ovinki. Naklon se poveča na osem do devet odstotkov in popuščanja ni več. Vseskozi, brez milosti, samo še navzgor. Deset kilometrov do vrha nas čaka najhujša psihološka ovira. Če se ozremo proti vrhu, ga tudi vidimo. Cilj. Tako blizu z očmi, vendar v resnici tako daleč. Do tja vodi še dolga zavita cesta, ki tudi zaradi redkejšega zraka in utrujenosti postaja iz kilometra v kilometer bolj strma. Prav v zadnjih treh kilometrih je najtežje, v zadnjem kilometru pa se naklon poveča na rekordnih enajst odstotkov. Povprečni naklon znaša 7,4 odstotka, medtem ko kolesar, ki se s te strani povzpne na vrh, premaga več kot 1800 metrov nadmorske višine. Samo dokaz več, da proti vrhu že kar s težavo odštevamo oštevilčene ovinke.

Najdaljši je vzpon je iz Prata z avstrijske strani.

Ovinki so na začetku bolj redki in zato se kolesarju zdi, da ga čaka neskončno dolga pot.

Bormio: Strm, vendar z ravninskim delom

Zelo popularna smer je tista iz 1225 metrov nad morjem ležečega Bormia. Pri premagovanju tega 21,5 kilometra dolgega vzpona nam ravno tako pomaga 42 oštevilčenih ovinkov. Na vsaki izmed tabel je številka ovinka in podatek o nadmorski višini, na kateri se nahajamo. Ta vzpon je strm že takoj po izhodu iz Bormia. Ob cesti se občasno pojavijo tudi modre table, ki nam povedo, koliko kilometrov smo premagali in koliko jih še moramo.

Najbolj strm del pa ni na vrhu, ampak že med desetim in enajstim kilometrom. Po uradnih podatkih naj bi naklon znašal največ 9,5 odstotka, na cesti pa piše, da je 14-odstoten. Po 15 kilometrih, ko smo že resnično utrujeni in približno na 2300 metrih nadmorske višine, sledi priložnost za "aktivni počitek ".

Na odseku Pian di Grembo kolesarja čaka dober kilometer zgolj triodstotnega vzpona. Od tukaj se vidi vrh, kmalu pa se pripeljemo do križišča, kjer je meja s Švico. Sledijo zadnji trije kilometri, ki so tudi zaradi pogosto nasprotnega vetra najtežji. Vzpon s te strani je 7,1-odstoten. Vsak, ki se pripelje na vrh, pa mora premagati kar 1500 metrov nadmorske višine.

Zadnji trije kilometri so tudi zaradi pogosto nasprotnega vetra najtežji. Vzpon s te strani je 7,1-odstoten.

Na odseku Pian di Grembo kolesarja čaka dober kilometer zgolj triodstotnega vzpona.

Švicarski makadam do Umbraila

Obstaja še tretja smer, ki vodi čez 2503 metrov visok prelaz Umbrail. Ta vzpon se začne v dolini Müstair, kjer živi smučarski tekač Dario Cologna. Če pridete iz smeri, kjer se nahaja tudi St. Moritz, torej s prelaza Ofenpass, potem v središču mesteca Santa Maria Val Monastero zavijete desno.

Vzpon se začne takoj, saj moramo kaj hitro zagristi v skoraj desetodstotno strmino. Naklon ne popušča, najstrmejši del pa je 14-odstoten. Posebnost te smeri je, da moramo kar nekaj kilometrov premagati po makadamski cesti.

Po 13 kilometrih vzpenjanja pridemo na vrh Umbraila, kjer je švicarsko-italijanska meja in križišče. Tu se moramo odločiti: ali se bomo spustili v Bormio, kjer nas čaka prijeten spust z galerijami oziroma predori, ki niso osvetljeni, ali pa bomo nadaljevali pot proti Stelviu. Če zavijemo proti Stelviu, nas čaka še približno tri kilometre vzpona, ki smo ga že opisali.

2503 metrov visok prelaz Umbrail

Posebnost te smeri je, da moramo kar nekaj kilometrov premagati po makadamski cesti.

Vzpon se začne takoj, saj moramo kaj hitro zagristi v skoraj desetodstotno strmino. Naklon ne popušča, najstrmejši Vzpon se začne takoj, saj moramo kaj hitro zagristi v skoraj desetodstotno strmino. Naklon ne popušča, najstrmejši del pa je 14-odstoten.del pa je 14-odstoten.

Granfondo Stelvio Santini 2017 Promotion