ta pa je huda ja, jaz pomoje nebi mel potrplenja s takimi pohodniki 
ODGOVORI
0
0
Meni bi verjetno kipnal prek že pri prvem srečanju! Pa saj, če sta samo ta dva problem, potem ni tako hudo, ampak slej ko prej jima je treba pokazat, kako je to ko dobiš s palico po hrbtu!!!
,tako imama obadva nekaj od tega 
OPREMA
0
Tadej Pogačar predstavil nov Colnagov model
Izvajanje uredbe v praksi :
Izvajanje uredbe v praksi :
09.05.2007 AVTOR:
Kako se na ekstremen način na ne povsem planinskih poteh srečujejo planinci (pohodniki) in gorski kolesarji, je tu opisana prav tista resna oblika srečanj te vrste v ekstremni obliki.
Poglejte kaj piše kolesar.
---
Moram priznati, da imamo v Kamniku in okolici kar strpne planince/pohodnike. In po večini nimamo težav. Nenazadnje je v Kamniku tradicija gorskega kolesarstva že dolga.
Zanimivo je, da so meni znane težave nastale le na eni planinski poti/spustu Šenturška Gora - Zalog. Nič od tega ni v visokogorju. Vse je pod 600 metri.
No, naj začnem na začetku. Že odkar treniram gorsko kolesarstvo – kros, to je 6 let, se vsi iz našega kluba vozimo po tej stezi. Do lanskega leta, ko je planinsko društvo tam markiralo planinsko pot, nismo imeli nikakršnih problemov. Redkokdaj smo srečali kakšnega pohodnika. Če se je to zgodilo, smo se le prijazno pozdravili in nadaljevali svojo pot. Odkar, pa je ta pot markirana, je tam nekaj več pohodnikov. Svoje je verjetno prispevala posebna akcija, ki jo ima planinsko društvo. Povprečno med vsakim spustom srečam tri pohodnike. Z veliko večino nimamo problemov in jih nič ne motimo. Seveda povsod najdemo nekaj izjem in tako je tudi v našem, mojem primeru.
Lani, nekega lepega popoldneva med opravljanjem treninga, se spustim na tej progi,a me tokrat pričakata mož in žena (okrog 40-45 let), verjetno člana planinskega društva. Že na daleč se je videlo, da iščeta prepir in bi ga verjetno rada našla pri meni. Postavita se na sredo poti. Komaj ustavim, se je že začelo. Pričneta vpiti name. Da kolesarji tam nimamo kaj iskati, da nam je to prepovedano, da nimamo dovoljenja lastnika, da smo sami kreteni,... Ko poskušam karkoli odgovoriti, a mi ne pustita do besede. Zmerjata me s primitivcem in nadaljujeta svoj govor, koliko škode jim naredimo,... . Jasno mi je postalo, da se z njima, ne da nič pogovoriti. Ne pridem do besede. Rahlo cinično se jima nasmehnem, se postavim na kolo, da bi odpeljal.
Tu se pričenja drugi del. Seveda njima to ni všeč. Ker nad menoj še nista stresla vse jeze, ki sta si jo nabrala, kdo ve kje vse(služba,nevzgojeni otroci, slab zakon,...Samo ugibam. Kolesarji ju zares nismo mogli tako ujeziti. Gospa mi takoj potisne pohodniško palico med špice in mi s tem prepreči vožnjo. Gospod pa se z vso vnemo loti spuščanja zraka iz plaščev. Najprej sploh nisem dojel, kaj se dogaja.
Tu je tretji del. Na mojo srečo, sem pred in nekaj časa med treniranjem kolesarstva 12 let treniral karate. Gospoda sem najprej malo "pošlatal" med rebri in ga odrinil stran. Gospa pa je k sreči, saj poznate mojo oliko, nerad se pretepam z ženskami, med tem časom že umaknila palico. Gojim spoštovanje do starejših ljudi in mi zares ni bilo do tega, da bi se z njima pretepal. Odpeljal sem se naprej. Upal sem,da se je tako naša zgodba končala.
Ni se. Že ko sem naslednjič prišel na ta spust, me nista pričakala pohodnika, pač pa "ovire",katere naj bi mi preprečile vožnjo po "njihovi" poti. Te ovire(veje,nekaj skal) zares niso predstavljale kakšne posebne otežitve vožnje. Nisem se posebej obremenjeval s tem in veselo nadaljeval s treningi po tej poti. Tako rekoč, ovire so bile le dodatni užitek za trening spretnosti.
Ni se končalo. Moje naslednje srečanje z zgoraj opisanima pohodnikoma je bilo lani pred DP. Po tem spustu smo se peljali skupaj z dobršnim delom reprezentance. Mimo njiju smo prišli ravno na delu, kjer je hitrost kar velika. Malo sta bila presenečena, zato sta nekaj tekmovalcev spustila naprej. Hitro sta se zganila in nas tiste, ki smo vozili zadaj ustavila. Nekaj časa smo se ponovno prerekali, nakar smo uvideli, da ta pogovor ne pelje nikamor. Odpeljali smo se. Zadnji v koloni sta vozili punci. Gospa, ki je bila vidno razočarana nad tem, da se vsi ne prepiramo tako radi, kot ona in njen mož, je bila zelo jezna. S palico je udarila prvo punco po zadnjem kolesu. Ker pa je opazila, da s tem ni povzročila nič posebnega, je kaj hitro drugo (pozneje svetovno prvakinjo) udarila po hrbtu ali čeladi. Kako močno ve samo ona.
Od tedaj naprej je na tej poti vse več ovir.Postavljajo nam velike hlode, kupe vej,...To so že prave ovire, saj moraš na 4 km dolgi poti vsaj 5-krat sestopiti s kolesa. Vendar nas to ni odvrnilo od treninga po teh poteh. Teren je namreč zares dober. Ko so to opazili tudi pohodniki, da smo kolesarji kar vztrajni in se ne damo kar tako, so se odločili za nekaj novega, norega, inovativnega, še nevidnega, da ne rečem pokvarjenega, totalno nespametnega,...
Včeraj sem ponovno srečal ljubeznivi par. In verjetno ste opazili, ponovno sta se mi nastavila na pot. Malo me je že imelo, da bi jih z iztegnjeno levo nogo in hitrostjo okrog 50km/h "knockout-iral«. Šala, nisem tak.
....Ponovno ista pesem. Nadiranje. Sem že omenil, da sta precej bolj glasna in »korajžna« kadar sem sam.
A sta mi razkrila nov načrt pri njunem/njihovem izganjanju gorskih kolesarjev iz gozda. Učita očitno ribo na silo živeti na kopnem. V bistvi ga nista samo razkrila, delno sta ga tudi že izvajala. Pot sta posipala z žeblji in risalnimi žebljički. V redu. To pomeni veliko počenih zračnic.
Dobro,bomo že. Ko pa sta mi povedala, da bodo napeljali laks in tanke žice čez progo, mi je prekipelo. V meni, saj, osupel nad njuno neumnostjo prve vrste, nisem mogel povedati nič pametnega.
Si predstavljate, kaj se lahko zgodi človeku, ki 50-60km/h z vratom,trebuhom,... prileti v napet laks? Tudi če ne, raje ne poizkušajte doma!!!
Za konec naj omenim, da je velik del gozda v lasti mojih sorodnikov. Kar sem izvedel šele danes. Meni in sem kolesarjem zagotovo nebi prepovedali vožnje po tem gozdu. Lastniki do sedaj o tem zapletu s pohodniki ne vedo še nič.
Ali ne bi raje vsi ljudje in živali, vegetarijanci in mesojedci, kolesarji in pohodniki, živeli v miru in prijateljstvu?
razočaran kolesar
(mm)
fotografija je le simbolična
---
Moram priznati, da imamo v Kamniku in okolici kar strpne planince/pohodnike. In po večini nimamo težav. Nenazadnje je v Kamniku tradicija gorskega kolesarstva že dolga.
Zanimivo je, da so meni znane težave nastale le na eni planinski poti/spustu Šenturška Gora - Zalog. Nič od tega ni v visokogorju. Vse je pod 600 metri.
No, naj začnem na začetku. Že odkar treniram gorsko kolesarstvo – kros, to je 6 let, se vsi iz našega kluba vozimo po tej stezi. Do lanskega leta, ko je planinsko društvo tam markiralo planinsko pot, nismo imeli nikakršnih problemov. Redkokdaj smo srečali kakšnega pohodnika. Če se je to zgodilo, smo se le prijazno pozdravili in nadaljevali svojo pot. Odkar, pa je ta pot markirana, je tam nekaj več pohodnikov. Svoje je verjetno prispevala posebna akcija, ki jo ima planinsko društvo. Povprečno med vsakim spustom srečam tri pohodnike. Z veliko večino nimamo problemov in jih nič ne motimo. Seveda povsod najdemo nekaj izjem in tako je tudi v našem, mojem primeru.
Lani, nekega lepega popoldneva med opravljanjem treninga, se spustim na tej progi,a me tokrat pričakata mož in žena (okrog 40-45 let), verjetno člana planinskega društva. Že na daleč se je videlo, da iščeta prepir in bi ga verjetno rada našla pri meni. Postavita se na sredo poti. Komaj ustavim, se je že začelo. Pričneta vpiti name. Da kolesarji tam nimamo kaj iskati, da nam je to prepovedano, da nimamo dovoljenja lastnika, da smo sami kreteni,... Ko poskušam karkoli odgovoriti, a mi ne pustita do besede. Zmerjata me s primitivcem in nadaljujeta svoj govor, koliko škode jim naredimo,... . Jasno mi je postalo, da se z njima, ne da nič pogovoriti. Ne pridem do besede. Rahlo cinično se jima nasmehnem, se postavim na kolo, da bi odpeljal.
Tu se pričenja drugi del. Seveda njima to ni všeč. Ker nad menoj še nista stresla vse jeze, ki sta si jo nabrala, kdo ve kje vse(služba,nevzgojeni otroci, slab zakon,...Samo ugibam. Kolesarji ju zares nismo mogli tako ujeziti. Gospa mi takoj potisne pohodniško palico med špice in mi s tem prepreči vožnjo. Gospod pa se z vso vnemo loti spuščanja zraka iz plaščev. Najprej sploh nisem dojel, kaj se dogaja.
Tu je tretji del. Na mojo srečo, sem pred in nekaj časa med treniranjem kolesarstva 12 let treniral karate. Gospoda sem najprej malo "pošlatal" med rebri in ga odrinil stran. Gospa pa je k sreči, saj poznate mojo oliko, nerad se pretepam z ženskami, med tem časom že umaknila palico. Gojim spoštovanje do starejših ljudi in mi zares ni bilo do tega, da bi se z njima pretepal. Odpeljal sem se naprej. Upal sem,da se je tako naša zgodba končala.
Ni se. Že ko sem naslednjič prišel na ta spust, me nista pričakala pohodnika, pač pa "ovire",katere naj bi mi preprečile vožnjo po "njihovi" poti. Te ovire(veje,nekaj skal) zares niso predstavljale kakšne posebne otežitve vožnje. Nisem se posebej obremenjeval s tem in veselo nadaljeval s treningi po tej poti. Tako rekoč, ovire so bile le dodatni užitek za trening spretnosti.
Ni se končalo. Moje naslednje srečanje z zgoraj opisanima pohodnikoma je bilo lani pred DP. Po tem spustu smo se peljali skupaj z dobršnim delom reprezentance. Mimo njiju smo prišli ravno na delu, kjer je hitrost kar velika. Malo sta bila presenečena, zato sta nekaj tekmovalcev spustila naprej. Hitro sta se zganila in nas tiste, ki smo vozili zadaj ustavila. Nekaj časa smo se ponovno prerekali, nakar smo uvideli, da ta pogovor ne pelje nikamor. Odpeljali smo se. Zadnji v koloni sta vozili punci. Gospa, ki je bila vidno razočarana nad tem, da se vsi ne prepiramo tako radi, kot ona in njen mož, je bila zelo jezna. S palico je udarila prvo punco po zadnjem kolesu. Ker pa je opazila, da s tem ni povzročila nič posebnega, je kaj hitro drugo (pozneje svetovno prvakinjo) udarila po hrbtu ali čeladi. Kako močno ve samo ona.
Od tedaj naprej je na tej poti vse več ovir.Postavljajo nam velike hlode, kupe vej,...To so že prave ovire, saj moraš na 4 km dolgi poti vsaj 5-krat sestopiti s kolesa. Vendar nas to ni odvrnilo od treninga po teh poteh. Teren je namreč zares dober. Ko so to opazili tudi pohodniki, da smo kolesarji kar vztrajni in se ne damo kar tako, so se odločili za nekaj novega, norega, inovativnega, še nevidnega, da ne rečem pokvarjenega, totalno nespametnega,...
Včeraj sem ponovno srečal ljubeznivi par. In verjetno ste opazili, ponovno sta se mi nastavila na pot. Malo me je že imelo, da bi jih z iztegnjeno levo nogo in hitrostjo okrog 50km/h "knockout-iral«. Šala, nisem tak.
....Ponovno ista pesem. Nadiranje. Sem že omenil, da sta precej bolj glasna in »korajžna« kadar sem sam.
A sta mi razkrila nov načrt pri njunem/njihovem izganjanju gorskih kolesarjev iz gozda. Učita očitno ribo na silo živeti na kopnem. V bistvi ga nista samo razkrila, delno sta ga tudi že izvajala. Pot sta posipala z žeblji in risalnimi žebljički. V redu. To pomeni veliko počenih zračnic.
Dobro,bomo že. Ko pa sta mi povedala, da bodo napeljali laks in tanke žice čez progo, mi je prekipelo. V meni, saj, osupel nad njuno neumnostjo prve vrste, nisem mogel povedati nič pametnega.
Si predstavljate, kaj se lahko zgodi človeku, ki 50-60km/h z vratom,trebuhom,... prileti v napet laks? Tudi če ne, raje ne poizkušajte doma!!!
Za konec naj omenim, da je velik del gozda v lasti mojih sorodnikov. Kar sem izvedel šele danes. Meni in sem kolesarjem zagotovo nebi prepovedali vožnje po tem gozdu. Lastniki do sedaj o tem zapletu s pohodniki ne vedo še nič.
Ali ne bi raje vsi ljudje in živali, vegetarijanci in mesojedci, kolesarji in pohodniki, živeli v miru in prijateljstvu?
razočaran kolesar
(mm)
fotografija je le simbolična
Značke:
Ključne besede:
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
