Jan Polanc: Nikoli ne izpustim niti enega treninga. Niti če dežuje, sneži... nikoli.

Spomnim se, ko sva se lani z Boštjanom Svetetom drenjala v ciljnem prostoru dirke Istrsko prolječe na vrhu Motovuna in je na vsak način hotel slikati mladca v desu Radenske... "Pa kdo je to, daj greva," sem bentil, ko je Motovun v gneči kolesarjev, ki so se rinili v nekaj kvadratnih metrov velik ciljni prosto, postajal kolesarska škatla sardin.
"To je Jan Polanc, on je ful dober. Baje je velik talent in mu je jasno, kako je treba dirkati!" je odgovoril Boštjan in klepetal naprej s kolesarji.
S članom KK Radenska Janom Polancem, ki je na Driki po Sloveniji 2012 osvojil belo majico, smo tako naredili v reviji Bicikel intervju že septembra lani. V uredništvu se nam je pač zdelo, da ima nekaj v sebi in veseli smo, da se nismo zmotili!
Intervju iz lanske avgustovske revije Bicikel si lahko preberete v nadaljevanju. Z njim se je pogovarjal Miroslav Braco Cvjetičanin.
 
Jan Polanc je bil lani, ko smo z njim naredili intervju, star devetnajst let in velja za najperspektivnejšega mladega slovenskega kolesarja za "velike" dirke. Kot deček in mladinec ni bil serijski zmagovalec, vendar je dobival dirke, ki so bile najpomembnejše za njegov kolesarski razvoj. Zmagoval je na tistih dirkah, za katere pravijo, da rabiš prestavo več.
Jan Polanc je mladenič iz naše ulice. Živi le sto metrov od mene. Skoraj vsak dan ga vidim, ko gre na trening ali se vrača. Utrujen, izmučen, včasih tudi nenavadno vesel. Poznam ga že vse njegovo življenje, saj njegovega očeta Marka poznam že skoraj trideset let. Pravzaprav sem bil zraven, ko je Marko spoznal Janovo mamo Katarino. Janov oče je moj kolesarski boter (kar je vredno hvale, če ne veste, kakšen je kolesarski krst). Jana Polanca sem celo zapil, ko je v porodnišnici prišel na svet.
Zmenjena sva bila, da pride k meni na pogovor po končani šestnajsti etapi letošnjega Toura. Nisem ga hotel prositi, naj pride k meni, da bi jo skupaj gledala, ker vem, da jih najraje gleda sam v miru, mogoče z očetom, ki je že nekaj let tudi njegov trener. Alberto Contador, Janov vzornik, je napadal vso etapo. Etapa je bila poslastica, a ne glede na Contadorjeve napade je na njej zmagal mladi Norvežan Edvald Boasson Hagen.
Po končani etapi je pozvonil. Tistih sto metrov do mene je prekolesaril na gorskem kolesu. Pravil je, da ima sedem dni abstinence od specialke. Utrujen naj bi bil in mora se dobro spočiti za drugi del sezone. Oči je imel široko odprte. Navdušila ga je šestnajsta etapa.
Jan Polanc je star devetnajst let in velja za najperspektivnejšega mladega slovenskega kolesarja za "velike" dirke. Kot deček in mladinec ni bil serijski zmagovalec, vendar je dobival dirke, ki so bile najpomembnejše za njegov kolesarski razvoj. Zmagoval je na tistih dirkah, za katere pravijo, da rabiš prestavo več. V kolesarskem žargonu to pomeni, da si še enkrat močnejši od drugih. Zmagoval je na tistih dirkah, za katere moraš imeti nogo, kar spet v kolesarskem žargonu pomeni, da si pravi, boljši od drugih. Od samega začetka je bil član kolesarskega kluba Sava Kranj, tako kot je to bil vso dolgo kariero tudi njegov oče Marko. Ima enega mlajšega in enega starejšega brata. Jan je pleskar, a se je tega poklica izučil zgolj za primer, da mu s kolesarsko kariero ne bo uspelo.  
Še pred nedavnim sem se na eni znanih dirk vozil v spremljevalnem avtomobilu pelotona. V njem so sedeli sami stari prekaljeni kolesarski mački, ki so bili nekoč odlični kolesarji ali pa so izvrstni kolesarski teoretiki. Taki, ki bi jih lahko poslušal dneve in noči, taki, ki o kolesarstvu vedo vse, kar te zanima. Dirka je bila hitra in napeta. Mladinci niso več, kar so bili nekdaj, sem si mislil, ko sem gledal, kako hitro se vrstijo napadi in kakšna je povprečna hitrost dirke.
Ko je dirka dosegala vrhunec in se je začela razstavljati na prafaktorje, ko se je začelo trgati in je začelo pokati, je tip v avtu, ki je imel na obrazu sledi najtežjih evropskih dirk, dejal: "Glejte zdaj Jana!" In smo ga.
Klanec se je dvigoval. Rep pelotona je odpadel v prvi serpentini, v drugi so odpadli tisti, ki so se utrujali po ravnem, v tretji so se preostali že metali kot golmani in kmalu je ostala peščica tistih s prestavo več. Jan je bil med njimi.
"Gledamo Jana in kaj vidimo?" sem previdno vprašal in se počutil kot slepec. Dva obraza v avtu sta se vprašujoče obrnila k meni. "Poglej, bolj ko je težko, bolj je mali miren na kolesu. Glej druge, kako se zvijajo, lezejo pod balanco, drsijo s sedeža, se mečejo po pedalih kot golmani... Opazuj Jana, popolnoma miren je, in težje kot je, lepše sedi na kolesu... Ko pa bo najtežje, jim bo pa skočil."
Prikimal sem človeku, ki me je opozoril na vse to in naprej opazoval razplet na klancu. Res je bilo videti tako. Mladinci še ne znajo voziti tako lepo, kot smo vajeni gledati po televiziji, in prav zato se hitro prepozna tistega, ki je drugačen. Dirka se je strgala. Raztrgal jo je Jan, ko je prestavil dva zobnika nižje, vstal na pedala in – kot bi mu gorel sedež – odbrzel proti gorskem cilju.
"Vauuu!!!" sem zavpil in ostali so skoraj v en glas dejali: "Kaj smo ti rekli, malemu je vse jasno. Takega kolesarja trenutno težko najdeš..." Če sem se o njem pogovarjal s kolesarskimi strokovnjaki, kot je njegov prvi trener, ki ga je spremljal na začetku, Matjaž Zevnik, ali zdaj oče Marko ali pač Andrej Hauptman, vsi pravijo, da je "malemu vse jasno". Zato me je na začetku najinega pogovora zanimalo prav to.

Jan, kaj ti je jasno?

Jasno mi je, da moram postati dober kolesar. Nič drugega v življenju me ne zanima toliko, kot me zanima kolesarstvo in vse, kar je z njim povezano. Enostavno moram postati dober kolesar.

Mar nisi to že?

Sem. A zdaj, ko sem prišel med člane in v elite kategorijo do 23 let, se šele vse skupaj začne. Zdaj sem tam, kjer sem bil na začetku med Dečki C. Dober pa sem le toliko, da imam voljo za nadaljnjo pot.

Kaj te lahko zmoti na tej poti?

Izguba volje me ne more. Izguba motivacije prav tako ne. Lahko me zmoti samo poškodba, bolezen ali kaka druga višja sila.

Kaj pa slabi rezultati?

Trenutno je tako, da me slabi rezultati samo še dodatno motivirajo. Če pa bi se vrstili v nedogled, pa mislim... Ne, saj to se ne more zgoditi, če bom zdrav in bom lahko treniral.

Si zadovoljen s prvo polovico sezone med člani?

Sem.

Delno ali v celoti?

Če bi imel belo majico na Dirki po Sloveniji, bi bil v celoti. Žal pa jo je dobil tip, ki je osvojil tudi rumeno (kisel nasmeh).

Vse preostale dirke so bile v redu?

Bolj ali manj. Pravzaprav so bile dobre. Nisem zmagal na nobeni, sem pa na vsaki dal vse od sebe. Vsaka posebej je bila vojna zase. Boril sem se do zadnjih atomov moči. Na vsaki dirki. Tako sem navajen.

Kaj te je najbolj presenetilo v elitni kategoriji?

Hitrost po ravnem. Na primer: od Golnika do Kamnika v kraljevski etapi Dirke po Sloveniji je vseskozi letelo čez 50 kilometrov na uro... in potem so se šele začeli klanci. Tega nisem vajen. To mi dela preglavice. Nisem bil pripravljen s tako hitrostjo priti pod klanec. V mladinskih kategoriji nikoli ne dosegamo takih hitrosti.

Se ta problem da odpraviti?

Pravijo, da te probleme odpravijo "kilometri v nogah" (smeh).

Kaj pa klanci? Si še vedno klancar?

Na klancih nimam težav. Težave imam na ravnini, ko leti nad 50 kilometrov.

Vrniva se k "jasnosti". Razloži še enkrat. Zakaj vsi pravijo, da ti je vse jasno?

(Smeh.) No, hočem biti profesionalec. Hočem na Tour. Hočem med najboljše. Verjetno zaradi tega to pravijo (smeh). O. K., šalo na stran. Če trener reče treniraj, jaz treniram. Nikoli ne izpustim niti enega treninga. Niti če dežuje, sneži... nikoli. Če reče, da moram biti med prvimi desetimi, sem med prvimi desetimi. Če reče, da se moram voziti spredaj, se vozim spredaj. Če reče, da moram napasti takrat in takrat, jaz točno takrat napadem...

Če ti reče, da moraš zmagati?

Potem zmagam. Trener že ve, kdaj lahko zmagam.

Razmišljaš kdaj s svojo glavo?

Vedno. Vedno dodam še eno prestavo, pa kar koli trener reče, če me razumeš...

Treniraš na skrivaj?

Ne, to ne. Nisi me razumel. Če reče, da se vozim spredaj, pomeni, da se moram voziti med prvimi petnajstimi, jaz pa se vozim med prvimi petimi (smeh). Če reče, da moram priti med prvih deset, sem jaz peti... razumeš?

Razumem. Kaj ti je še jasno?

Rad bi bil tako dober, da bi me sami hoteli imeti v elitnih ekipah, ne da jih jaz iščem (smeh).

Kdo? Sky? Saxo? Lampre?

(Smeh.) Ne prehitevaj. Malo se hecam. Komaj sem "shodil" in ne morem že razmišljati o teku na sto metrov na olimpijskih igrah. Uh, v Saxo bi šel že zaradi S-Worksa, totalno je hud... (skupaj gledava Contadorjevo kolo v reviji).

Je Radenska boljši klub kot Sava?

Ne čutim razlike. V obeh moraš biti dober. Radenska ima lepše drese (smeh).

Je bilo kaj težav s prestopom iz "matične" Save v Radensko?

Ne, ker je šel oče z mano (njegov oče Marko Polanc je bil njegov trener v Savi in je zdaj tudi v Radenski). Fante iz Radenske sem poznal že prej. S Savčani pa smo tako ali tako ostali prijatelji.

Se zavedaš, da si trenutno prva violina velikega, famoznega, legendarnega Roga?

Ne. Mogoče se bom tega zavedal nekoč, ko bom slab ali star.

Zakaj ti je všeč Alberto Contador?

Zaradi načina "fajtanja", borec je, klancar je, kronometrist je, spustaš je, pa še malo mi je
podoben (smeh). Vedno sem navijal zanj in vedno bom.

Pravijo, da se je dopingiral?

Pravijo marsikaj... Ne bi o dopingu.

Zakaj ne? To je vedno zanimiva tema. Pravzaprav me zanima, kako mladi kolesarji gledate na doping? Koliko veš o tem?

Doping me ne zanima.

To vsi pravijo!

Jaz pravim resno. Dopinga se bojim. Doping je prevelik riziko najprej za zdravje, potem pa še za kariero. Ne predstavljam si posledic, ki se zgodijo, če te ujamejo. V trenutku je vsega konec, pa še osramočen si.

Kaj pa, če te ne ujamejo?

Še vsakega so ujeli... skoraj vsakega... Ne zanima me. Ne vrtaj vame z dopingom. Vzgojen sem tako, da ne mislim nanj in zame ne obstaja. Pravzaprav celotne naše generacije doping ne zanima. Tako nekako je čutiti tudi zunaj na dirkah, ne samo pri nas.

Tour?

Božanska dirka! Z največjim užitkom jo gledam. Vse, kar je povezano s Tourom, mi je všeč.

Kdaj te bom videl na Touru?

Ne me hecat. Rekel sem ti, da ne prehitevaj. Moj prvi cilj je letošnji Tour de l'Avenir, potem svetovno prvenstvo do 23 let, naslednje leto vse dirke in potem še eno leto vse dirke in potem še eno in potem... profiji. Tako bi moralo biti, če bo kaj sreče.

Torej čez dve leti?

Ali pa tri... Ampak ne na Touru. No, ne bi se branil (smeh). Ah, nehaj me zbadati, bo še kdo mislil, da sem napihnjenec! Sem čisto pod vtisom letošnjega Toura. Ne spomnim se, kdaj je bil tako zanimiv.

To so pač tvoji cilji, kolesarski cilji in zakaj bi se slišalo prenapihnjeno?

V Sloveniji se hitro komu zameriš ali pa te ožigosajo za važiča in potem ti, namesto da bi te podpirali, mečejo polena pod noge. Jaz hočem biti prijatelj z vsemi, ki imajo radi kolesarstvo, in če želim vsem vse dobro, si obetam enako. Sam največ pričakujem od sebe, zato sem vse življenje podredil svojim ciljem. Normalno je, da tudi drugi pričakujejo od mene vse najboljše in zato sem prepričan, da mi bo – nam bo – uspelo.

Kdaj boš rekel, da ti je uspelo?

Ko bom na startu Toura (smeh).

Spet Tour?

Spet.

Kaj pa če boš na Giru ali Vuelti dirkač?

Bom šel v grob z eno veliko neuresničeno željo (smeh). Saj to ni tako grozno, kot se sliši. Vsakdo ima kakšno neuresničeno željo.

Iz omare sem potegnil originalno rumeno majico s Toura 2009. Contadorjevo. Janu so se zabliskale oči. Dejal sem mu, naj se mi podpiše nanjo, tako kot se podpišejo nosilci. Neki čuden občutek imam, da ga bom nekoč gledal v rumenem. Bil je bolj hec kot pa uradni del najinega pogovora. Imela sva čas in še vedno sva premlevala 16. etapo in listala revijo, v kateri so bila sama Tour kolesa.
Roka se mu je tresla. Ni tako lahko, kot je videti na televiziji, se je režal. Oblila ga je rdečica. Potem sem mu rekel, naj jo obleče, da vidim, kako bo to vse skupaj videti nekoč. "Ne zaslužim si tega... pa se vseeno ne morem zadržati," je dejal. V rumeni majici je bil še bolj podoben Contadorju in mami... Lepši je od očeta, sem si mislil, čeprav je Marko že nosil rumeno majico. Ne na Touru, ampak na nekih drugih dirkah.
Najin pogovor se je sprevrgel v prijetno popoldansko druženje. Jan Polanc je prijeten mladenič. Mlad je še in ima začrtano pot, po kateri kolesari z največjim užitkom. Lepo je opazovati mladega človeka z jasnimi življenjskimi cilji. Temu pogovoru bi lahko dal naslov: Janu Polancu je vse jasno! Vendar se bojim, da bi bralci to narobe razumeli in to uporabili proti njemu, če mu ne bi uspelo uresničiti sanj. Kolesarski šport je krut in nikoli ne veš, kaj te čaka za ovinkom. Pri devetnajstih letih je kolesar na začetku kariere. Na to me je spomnil tudi Jan in vendar so sanje dovoljene.
Jan Polanc je dokazal, da je obetaven kolesar in da v bližnji prihodnosti lahko pričakujemo, da ga bodo uvrstili med "big boyse". Med najinim pogovorom pa sem tudi sam resnično ugotovil, da je malemu – vse jasno!

Intervju je bil objavljen v reviji Bicikel 2011/9.