Kaj vse lahko določa plače kolesarjev?

Minimalne plače določene
Takoj se lahko vprašamo. Kaj je več vredno? Zmage v etapah, zmage na klasikah, zmaga na tritedenski dirki? Pri cyclingtips so se pogovarjali z dvema priznanima menedžerjema. Paul de Geyter skrbi za kolesarje, kot so Tom Boonen, Tejay Van Garderen, Jan Bakelants, Greg Van Avermaet, Maxime Bouet, Matt Goss in Luke Durbridge. Potem je tu še Ken Sommer, ki je solastnik agencije Corso in med drugim skrbi za kolesarje, kot so Gerald Ciolek, Laurens ten Dam, Linus Gerdemann, Ted King in Evelyn Stevens. Geyter in Simmon sta potrdila, da zgolj rezultati še zdaleč niso tisti, ki določijo vrednost kolesarja.

Mednarodna kolesarska zveza je jasna glede minimalne plače, ki mora znašati najmanj 36.300 evrov na leto. Letna plača je lahko manjša zgolj, če gre za novinca med profesionalnimi kolesarji, ki lahko prejme najmanj 29.370 evrov. Seveda govorimo o World Tour ekipah. V Prokontinentalnih ekipah so minimalni zneski nekoliko nižji. Znašajo 30.250 evrov oziroma 25.300 evrov. Glede najvišje možne plače ... o tem v pravilniku UCI ni govora. Sommer je dejal, da večina novincev začne z najmanjšim zneskom, čeprav:

»Če imaš zares dobrega kolesarja, ki je zmagoval med mlajšimi člani ali pa nekoga, ki je kot član do 23 let že nastopal med profesionalci in jih tudi premagoval. Potem je v nekaterih primerih lahko tudi drugače. Torej. Kolesarji, ki so se izkazali na svetovnem prvenstvu ali dobili Tour de l'Avenir. V takih primerih lahko plača doseže tudi šestmestno številko. A to je za novinca zares veliko. Večina jih ima ob prestopu minimalne plače. «

De Geyter je dejal, da je ogromno tudi starejših kolesarjev, ki plač prav veliko višjih od minimalno določenih nimajo. Sem je štel tudi Prokontinentalne ekipe: »Sezona ni bila lahka. Rekel bi, da je med 30 in 40 odstotkov kolesarjev, katerih plače niso veliko večje od minimuma. Če omenim Topsport Vlaanderen. Tam vsi kolesarji vozijo za minimalne plače oziroma so zneski zelo blizu tem številkam. Če pa primerjate kolesarje v World Tour ekipah, potem bi rekel, da minimalne plače prejema pet do deset odstotkov kolesarjev. «

Višja raven
Kaj pa preostali? Tam so plače bolj povezane s sposobnostmi, rezultati, potencialom … Sommer je dejal, da običajni pomočniki, ki ne dosežejo vidnejših rezultatov, ampak vseskozi samo pomagajo, ne zaslužijo veliko več od prej omenjenih. Povsem drugače pa je lahko s pomočniki, ki znajo doseči tudi vidnejši rezultat, oziroma so pomočniki največjim zvezdnikom. Sommer pravi, da lahko najboljši pomočniki zaslužijo nekje med 300 tisoč in 400 tisoč evri na sezono. Gre za kolesarje, ki bi v nekaterih manjših ekipah lahko prevzeli vloge kapetanov in zmagovali, vendar so se sprijaznili, da bodo raje pomagali največjim šampionom.

De Geyter je glede številk bolj skrivnosten: »Pri številkah je težava v tem, da je vse preveč odvisno od različnih dejavnikov. Nacionalnost je zelo pomembna. Če si dober pomočnik, prihajaš iz Francije in te domače ekipe potrebujejo, potem si vreden precej več kot na primer pomočnik iz Litve. Potem moramo upoštevati, kakšen pomočnik si. Lahko si dober za sprinterske vlake ali pa dober na vzponih. Če si dober na vzponih, potem je vprašanje, koliko časa lahko ostaneš ob najboljših. Zato je zares težko reči, koliko kdo dobi. Iz določenega vidika je Richie Porte tudi pomočnik. A velika razlika je med plačami takih fantov in med plačami tistih, ki lahko pomagajo prvih sto kilometrov. «

Enkratni uspeh proti postopnemu izboljševanju rezultatov
Ne samo med pomočniki. Tudi med tistimi, ki zmagujejo so velike razlike. Najprej klasike. Sommer je poudaril, da je velika razlika med plačami tistih, ki dobijo znamenite klasike, kot so dirka po Flandriji, Pariz-Roubaix, Milano-Sanremo … in med tistimi, ki dobijo klasiki, kot je klasika v San Sebastianu ali dirka po Lombardiji. Tisti, ki dobijo eno izmed najprej našteštih, bodo precej bolje plačani. Če na primer eden izmed sicer pomočnikov uspe dobiti Pariz-Roubaix, potem naj bi po Sommerjevem mnenju lahko prejemal tudi po 300 tisoč evrov letno.

Tisti, ki dobijo kakšno izmed prej naštetih znamenitih klasik, poleg tega pa na preostalih dirkah nanizajo tudi uvrstitve med najboljših deset, pa lahko prejmejo tudi več kot pol milijona evrov. Po pisanju cyclingtipsa je pri pogajanjih za višino plače zelo pomemno, ali gre za kolesarja, ki je sicer dobil veliko klasiko, vendar ne prej ne potem ni dosegel ničesar odmevnejšega, ali pa gre za kolesarja, ki je poleg zmage dosegel še vrsto vidnejših rezultatov.

Etapne zmage na tritedenskih dirkah proti klasikam
Sommer je dejal, da naj bi kolesarju večjo plačo prinesla zmaga na eni izmed klasik kot pa zmaga v posamezni etapi tritedenske dirke, pa čeprav bi slavil etapno zmago na Touru. Razlog? Možnosti, da »outsider « dobi etapo so večje, kot pa da dobi klasiko. »Tu lahko za zgled vzamemo zmago po pobegu. Recimo, da so od 20 etap vsaj tri ali štiri odločajo v pobegu, saj se glavnina odloči, da v ubežni skupini ni nevarnega kolesarja za skupni seštevek. Tam bodo imeli za zmago priložnost kolesarji, ki je na klasikah ne bodo dobili. Klasiko bo ubežnik dobil v enem izmed recimo 40 primerov. Na tritedenski dirki je ta odstotek precej višji. «

A tudi tu se to ne ustavi in ni vse že določeno, še pravi Sommer: »Gledano s stališča plače, potem bi rekel, da je bolje, če dobi klasiko. Ampak, če dobiš gorsko etapo na Touru in to ne po dolgem pobegu, vendar pa tako, da premagaš vse preostale odlične hribolazce, potem je to drugačna zgodba. Razlikovati moraš zmage v etapah. « Sommer je še poudaril, da je tudi razlika, med etapno zmago na Giru, Touru ali Vuelti. Tisti, ki bo na primer po dolgem pobegu dobil etapo na dirki po Španiji, zaradi tega ne bo podpisal prav veliko višje pogodbe. V času dirke po Španiji imajo namreč mnoge ekipe že določene proračune za naslednjo sezono in tako nimajo več veliko manevrskega prostora.

Drugačna zgodba so tisti, ki v gorski etapi premagajo kolesarje, ki se borijo za končno zmago. Sommer je dejal, da bi bil zelo presenečen, če se taka zmaga ne bi poplačala s šestmestno številko pri letni plači. Sommer je celo dodal, da če bi na primer mlad kolesar zablestel in premagal velike zvezdnike, potem bi že naslednje leto lahko prejemal nekje med 250 in 300 tisoč evri na leto. »Če dobiš gorsko etapo in premagaš vse največje kolesarje, potem to pomeni, da si dovolj nadarjen. To tudi pomeni, da boš lahko v prihodnosti igral vidno vlogo tudi v boju za končno zmago, če te nisi igral že na prejšnjih dirkah, « je dodal Sommer.

Pravi trenutek
Oba, Sommer in De Gayter se strinjata, da je pravi trenutek še kako pomemben. V katerem obodobju kariere je kolesar. Se njegova kariera vzpenja in vsi pričakujejo, da se bo še naprej? Je že dosegel svoj vrh? Je dirko dobil predvsem po sreči? Vse to je še kako pomembno. »Če gre za na primer Toma Boonena, potem prav velike razlike ni, saj gre za kolesarja, ki je v samem vrhu. Če pa imaš pomočnika, ki dobi etapo na Touru. Znova poudarjam. Če ima že 34 let, potem to prav preveč vpliva na njegovo plačo ne bo imelo. Če pa ima 22 let, potem bodo ekipe v njem videle potencial in bodo zanj pripravljene odšteti več denarja, « je dejal De Geyten. Vseeno pa je še poudaril:

»Vendar pa ne obstaja menu, pravilo, da ti na primer etapna zmaga na Touru prinese petsto enot, etapna zmaga na Giru pa 350 enot. Česa takega ni, saj je vsaka situacija drugačna. Kolesar je lahko zelo dober, pa se na koncu pri iskanju pogodbe znajde v težkem položaju. Za primer vzemite Jana Bakelantsa. Leta 2013 je dobil etapo na dirki po Franciji, na koncu sezone pa je Patricka Lefevreja dobesedno prosil, da ga vzame v ekipo. To dokazuje, da ni nič zagotovljeno. Dobil je etapo. Nosil rumeno majico in bil v Belgiji pravi nacionalni heroj, na koncu pa ni dobil tistega, kar bi moral in kar bi mu moralo pripadati. «

Kolesarji za končne zmage na tritedenskih dirkah in najboljši sprinterji
Kolesarji, ki se borijo za zmage v skupnem seštevku na tritedenskih dikrah in najboljši sprinterji. Ti prejemajo najvišje plače. Taki kolesarji zaslužijo po več kot milijon evrov letno. De Geyter je v to kategorijo dodal še nekatere mojstre za enodnevne klasike. Sommer v to skupino uvršča tri tipe kolesarjev: »Če hočeš kot sprinter prejmati milijon evrov ali več na leto, potem moraš biti eden izmed tistih, ki redno in skozi celotno sezono zmaguje. Če si mojster za klasike, potem lahko pri ekipi zate rečejo. Ok. Ta mi bo vsako leto prinesel vsaj eno zmago na klasikah. Če bo imel slabo sezono pa bo vsaj dvakrat ali trikrat končal na stopničkah. Tretja kategorija so tisti, ki se borijo za stopničke na Giru ali Touru. Plače teh kolesarjev imajo sedemmestne številke. Če ne spadaš v eno izmed teh kategorij, potem boš težko zasluži milijon evrov v sezoni. «

Za konec pa še … Kaj je torej zelo pomembno pri višini letnih plač? »Prva stvar je nacionalnost. Ta je zelo pomembna. Druga stvar je starost. Kako se lahko kolesar še razvije. Ugled je tudi pomemben. Potem je še čas v letu, koliko prostih mest še imajo ekipe in s kakšnim proračunom operirajo, « je dejal De Geyter. In morda najbolj zanimivo … »Imaš lahko nekoga, ki mu v naši pisarni rečemo okus sezone. To je kolesar, za katerega se kar naenkrat vsi zanimajo. Če imaš več ekip, ki se zanimajo za enega kolesarja, potem ima to lahko velik vpliv na njegovo tržno vrednost. « In potem je tu še agent, ki odigra ključno vlogo. »Pri pogajanju je pomembno, da veš, kdaj je pravi trenutek za sklenitev posla. Če ti to uspe, potem boš iztržil največ denarja, « je še zaključil De Geyter.