Katalog koles in opreme 2012

Precej pokroviteljsko odvrnil: »Veš, ko sem bil jaz mlad, sem tudi veliko dal na dober in nov material. Zdaj ga ne rabim več, zdaj vozim zase!« Pogledal me je s privzdignjenimi obrvmi in čakal na odgovor...

Natančno sem se zavedal, kakšen prevod pripombe je lebdel v navideznem mehurčku nad njegovo glavo: »Pa kaj se greš z vsem tem? Misliš, da si boljši od mene, če voziš nekaj let staro kolo in se ukvarjaš z novimi kolesarskimi gadžeti? Misliš, da se imaš bolj fajn?!« Še več, zavedal sem se, da v njegovih očeh ne veljam za pravega kolesarja, saj se ne lotevam najstrmejših vzponov na 23-zobi protezi na zadnjem menjalniku.

Ah ja, večna zgodba o materialu... Pri pripravi Kataloga koles in opreme 2012, v katerem je
zbranih 200 koles in 200 kosov opreme, sem veliko razmišljal o malenkostih - predvsem o
tem, kako ovrednotiti vlaganje v opremo za hobi, ki mu povprečni rekreativci namenimo
recimo od 100 do 250 ur na leto. Vzemimo za primer nekoga, ki na kolesu preživi 200 ur in
na začetku sezone kupi, govorim na pamet, kolesarske hlače... Vsak izkušen kolesar ve, da v kolesarskem svetu kvaliteta ni poceni. Če se nepoznavalcem zdi noro, da nekdo v nekaj letih nameni več tisoč evrov za kvalitetno kolo, opremo in oblačila, se iz naše perspektive zazdijo stvari nekoliko drugačne...

Nazaj k hlačam... in k malenkostim! Nekaj deset evrov dražjim hlačam, ki ne ožulijo zadnje
plati, ne zarežejo z robovi v stegna do modrega, se hitro sušijo in preživijo številna pranja.
Vsako od 250-ih ur pomenijo za kolesarja in kolesarko udobje. Z njimi se ni treba ukvarjati.
Obleče jih in pozabi nanje. Amortizacija brezbrižnosti in udobne sezone v vseh teh urah
znaša pri 20 evrov višji ceni pičlih osem centov na uro.

Res sem razmišljal o malenkostih. O tem, koliko na leto zapravim za vzdrževanje avtomobila, gume, servise, gorivo, popravila, registracijo in o tem, kakšen račun vsak mesec plačam za dostop do svetovnega spleta, telefon, dvesto televizijskih kanalov, ki si jih niti ne uspem ogledati, in mobilni telefon. Razmišljal sem, kaj imam v resnici Jaz od vsega tega? Če dobro pomislim, se lanskih filmov ne spomnim, se pa spominjam vseh maratonov in vikend izletov s kolesarskimi prijatelji.

»Ko bi si vsaj kupil motor, da ti ni treba poganjati,« me je zadnjič znanec presenetil s poglobljeno analizo. Uboga para ne ve, kako popoldne, ko se vračam domov, že komaj čakam, da bom hitro skočil na kolo in se povzpel na domači klanec ali pa zavil na kolovoz v gozd. Ne razume, da mora biti v hitrem tempu življenja kolo brezhibno, oprema pa me ne sme razočarati. Nimam namreč časa, da bi ga nenehno popravljal in krpal. Zdržati mora ogromno in zanesti se moram nanj, ko se spuščam po skalnati poti v dolino ali pa se nagibam v serpentini. Vse tiste ure, ko sem sam s seboj ali v družbi enakomislečih.

Priznam, da je vlaganja v kolesarski hobi nemogoče oceniti, a sam sem veliko bližje razlagalni formuli, ki jo rade volje razkladam vsem, ki so vsaj od daleč povohali dve kolesi. Formula je preprosta: zavedam se, da ne vlagam v material, ne vlagam v imidž, v časovno prednost ali tehnološki fetišizem - prvi vrsti vlagam Vase in v hobi, ki mi prinaša nepopisno veselje.