Klanec profesionalcev - Golte

Vse muke poplačata veselje in zadovoljstvo ob prihodu na vrh. Tam vas čakajo tudi že novi izzivi, saj poti za gorska kolesa ne manjka. Vzpon na Golte se uradno začne v mestu, kjer je doma Park cvetja – torej v Mozirju, na 337 metrih nadmorske višine. Štoparico poženemo v krožišču, ki ga ob prihodu v to mesto praktično ne morete zgrešiti.

Sledi dobrih 15 kilometrov dolga pot, ki se začne z naklonom, za katerega sploh ne moremo reči, da je vzpon. Gre za "kolesarju prijazen" dvoodstotni klanec. Takega odseka je kar tri kilometre, in ko po prevoženem lažjem delu pridemo do mostu, se prava stvar šele začne. Od tam do vrha bomo imeli še 12 kilometrov, po prej omenjenem mostu pa se cesta sicer vzpne, klanec pa na začetku ni enakomeren. Vse do vasi Šmihel gre namreč za stopničast vzpon in zato prihaja do številnih menjav ritma. Do Šmihela sta omembe vredna zgolj dva nekoliko strmejša odseka, na katerih se bomo morali pošteno potruditi, če ju bomo hoteli premagati.

Na ravnini se nadihajte
Prav pred prihodom v vasico je eden izmed strmejših delov, ki poteka skozi dva odprta ovinka, kjer lahko uživamo tudi v razgledu. V nadaljevanju si lahko tudi nekoliko oddahnemo, saj nas od Šmihela naprej čaka, ne boste verjeli, dva kilometra dolg ravninski del.

Če boste vzpon premagovali s cestnim kolesom, potem se na tem delu (vsaj psihično) ne boste odpočili. Pot je kljub mogoče nekaterim drugačnim trditvam še vedno vsaj delno makadamska. Ob cesti oziroma na njej pa na nekaterih mestih naletimo na kar velike kamne, ki lahko cestnim kolesarjem uničijo pravo kolesarsko idilo. Vseeno se morate na tej ravnini nadihati in dovolj spočiti, kajti pravi vzpon se začne približno pet kilometrov pred ciljem.

Od tam naprej je iz kilometra v kilometer in iz metra v meter bolj strmo. V teh zadnjih kilometrih se naklon spreminja od 9 pa vse do 26 odstotkov. Najtežje je prav v zaključku. Zadnja dva kilometra sta zares strma in mnogi poudarjajo, da mora biti kolesar že vrhunsko pripravljen, če tam pelje več kot deset kilometrov na uro. Nikar pa za vsako ceno ne poskušajte preseči te meje, saj se lahko zgodi, da vam bo to pretiravanje pobralo toliko moči, da bo zadnji – najstrmejši del – prav zato postal neznosno težak.

Tik pred vrhom, na dobrih 1380 metrih nadmorske višine, je vzpon najhujši, kar 26-odstoten. Če premagamo ta del, potem smo premagali več kot tisoč metrov nadmorske višine. Za cestne kolesarje se pot konča ob znaku za (tako trdijo na spletnih straneh) najvišje ležeč in najlažje dostopen alpski vrt v Evropi, velik dva hektarja. Ta velja za planinsko izhodiščno točko za Raduho, Boskovec, Smrekovec...

Dovolj poti tudi za gorske kolesarje
Na zadnjem ovinku, ki ni več asfaltiran, pa najdemo tudi zemljevid planote, ki pride še kako prav gorskim kolesarjem. Da, tudi za vas imajo na Golteh dovolj poti. Znak, ki ga lahko vidite na priloženi fotografiji, se namreč ne nahaja na vrhu, ampak tik pred vasjo Šmihel, zato je vsakršna skrb, da gorski kolesarji ne bi bili dobrodošli, odveč. Z gorskimi kolesi boste tudi lažje dosegli hotel, saj je pot do tja makadamska.

Na asfaltirani trasi vsako leto poteka tudi rekreativna dirka, ki bo letos na sporedu 18. junija, torej na isti dan, ko se bodo na Golte v tretji etapi podali tudi udeleženci dirke po Sloveniji. Tako se boste lahko primerjali z najboljšimi. Na lanskem rekreativnem vzponu je bil najhitrejši Gregor Tekavec, ki je pot premagal v 44 minutah in petih sekundah. Vsak, ki ga premaga v manj kot eni uri, je lahko več kot zadovoljen, tako kot je lahko zadovoljen prav vsak, ki sploh pride na vrh tako zahtevne preizkušnje.

Za letošnjo prireditev je organizator KD Alpe pripravil tudi promocijski filmček: