Kocjan: V življenju še nisem tako trpel

Kocjan je nase in na svoje sposobnosti opozoril v tretji etapi, ko je v zadnjem vzponu močno napadel in se skupaj z Jurijem Trofimovim otresel zasledovalcev. V ciljnem sprintu pa je Rusa na začasnem delu v Franciji zanesljivo premagal. Kocjan se je sicer veselil, Francozi pa so se, očitno premagani, že spravili nadenj.

Naslednji dan je bil njegov način vožnje predvsem v časopisu l'Equipe močno kritiziran. »Kot sem razumel, so bili Francozi razočarani, da na klanec nisem toliko vlekel kot Trofimov in da bi mu moral zato prepustiti zmago. Dejstvo je, da me na klanec niso mogli premagati. Sam pa sem tako hiter, da mi s Trofimovim ne bi bilo treba sodelovati, lahko bi počakal skupinico petih zasledovalcev in jih potem odsprintal,« je pojasnil Kocjan in razložil, nad čim so se mediji in vsi navzoči še pritoževali.

Takoj po zmagi je namreč naredil podobno gesto, kot jo je Andrej Hauptman, potem ko je na SP osvojil bronasto medaljo: »Gesta jih je motila in vsem sem se tudi opravičil. Pojasnil sem jim, da to ni bila nobena žalitev. To sem storil, ker so za mano težki meseci. Ostal sem brez ekipe, mnogi pa še vedno ne verjamejo vame. Zato sem to zmago res potreboval. …

Nekateri so opravičilo razumeli, drugi pač ne.« Ja, tudi Kocjan je spoznal, kako se tujci, ki premagajo Francoza na njegovem terenu, počutijo. Nenazadnje ni čudno, da Francozi nikoli niso držali pesti za Armstronga. »Očitno so alergični, če kdo premaga njihove kolesarje, še posebno, ker smo kontinentalna ekipa. Oni pridejo na štart s kamioni, avtobusi … Mi pa se še preoblačimo zunaj.«

Kocjan: »V kolesarstvu štejejo samo zmage«
Vendar je Kocjan občutil, kako je, če Francozi stopijo skupaj. Naslednji dan ga je čakal pravi pekel. Napadi so se vrstili eden za drugim, klubski kolegi so mu sicer pomagali, vendar je moral sam v akcijo že na vzponu na 60 kilometru, ko se je skupaj z Voecklerjem in Trofimovim preselil do ubežne skupine. »Že prej sem vedel, da bo težko, vendar v življenju še nisem tako trpel, kot sem takrat. Ko smo ubežnike ujeli, nisem hotel narekovati ritma, saj sem bil edini od naše ekipe, poleg tega pa sem nosil še majico. Zato so  me vsi nadirali in mi govorili, da sem amater. Vendar, vsi so imeli v begu še pomočnike in v zadnjih krogih so sledili številni napadi, vsi pa so čakali, kaj bom naredil. Sicer sem nekoliko preračunaval, iskal sem zaveznike, vendar ni šlo,« je še pojasnil Kocjan, ki je seveda izjemno zadovoljen tudi z drugim mestom, vendar: »V kolesarstvu štejejo samo zmage,« je še dodal Kocjan, ki je bil presenečen nad svojo izjemno pripravljenostjo že na začetku sezone: »Že lani na Kubi sem zmagal na isti dan. Na januarskih pripravah v Španiji še nisem bil najboljši, očitno pa imam tak organizem, da lahko hitro pridem v formo.«

Kocjan: »Lačen in žejen nisem«
Če smo prej Francoze kritizirali, pa jih moramo tudi pohvaliti, saj nam je Kocjan potrdil, da je na vsakem koraku opaziti, da živijo za kolesarstvo: »Vsi se hočejo slikati s kolesarji, hočejo avtograme. Vozniki na cestah niso živčni.« Ker je Kocjan član italijanske ekipe, nismo mogli mimo vprašanja, kako mu gre učenje zanj novega jezika: »Zdaj je že boljše. Veliko stvari, vsaj glede dirkanja že razumem. Sicer še ne znam dobro govoriti, vendar lačen in žejen nisem.« Za učenje pa ima dovolj časa, med drugim bo za to lahko izkoristil tudi teh nekaj dni, medtem ko pri klubskemu kolegu Danieleju Colliju čaka na naslednjo dirko Giro della Provincia di Grosseto.

David Črmelj