Kofe runde

Kofe runde
04.04.2017 AVTOR: Matej Zalar
Ali je dan s povprečno hitrostjo, nižjo od 30 kilometrov na uro, res izgubljen dan?

Ob pregledovanju družabnih omrežij imam včasih občutek, da je za profesionalce kolesarstvo ena sama zabava. Ko zapeljem na domače ceste, pa srečujem zagrizene rekreativce, za katere se zdi, da nočejo ničesar prepustiti naključju. Tekmovalni šport je po svoje plemenit sadizem: zadajanje trpljenja drugemu s tem, da ga najprej zadaš sebi. In, priznajmo si, še posebej vzdržljivostni šport. Še posebej kolesarstvo. Ampak ali je dan s povprečno hitrostjo, nižjo od 30 kilometrov na uro, res izgubljen dan?

Kava in bicikel sta komplementarna kot aerodinamično kolo in visoki obročniki. V New Yorku sem bil pred leti v lokalu, imenovanem Cappuccino, v katerem natakar ni imel pojma, kaj je kapučino. Hočem povedati, da v Združenih državah Amerike, v Avstraliji in Veliki Britaniji praktično ne boste dobili dostojne kave. Največ možnosti imate, če se povabite k zagrizenemu kolesarju – če je pravi patron, ima doma svoj avtomat, v predalu pa doktorat iz priprave espressa. O kavi ve vse ali pa se samo dela, da ve vse. Ker je kolesarstvo tradicionalno evropski šport, bi bil rad evropski. V Evropi so si izmislili coffee ride, a kot malodane kolesarsko disciplino so ga popularizirali tam, kjer so se morali kolesarstva naučiti praktično z ničle. Kje je slovenska kolesarska scena?

Sadizem zamenjati za hedonizem
Na zbirališču tedenske runde se v četrtek po največjem slovenskem rekreativnem dogodku kljub idealnemu vremenu zbere neobičajno majhna skupina kolesarjev. Za večino sem bil še pred sedmimi dnevi prepričan, da bodo zmagali v svojih kategorijah. Ampak eden je bil v nedeljo udeležen v prezgodnjem begu. Drugi se je zapletel v padec pri Godoviču. Tretji se je počutil slabo. Četrti je odpadel na Kladje. Peti je imel defekt v Gorenji vasi. Šesti ni mogel obračati niti 300 vatov. Sedmi se ne čudi, da je bil slab, saj je v petek naredil še pet intervalov. Čez tri minute v gosjem redu žgemo 43 do 46 kilometrov na uro in edina komunikacija v grobni tišini je opletanje z levimi komolci.

Kasneje v bifeju opazujem skupino nogometnih rekreativcev poznih srednjih let, ki so videti kot neresni pajaci. S kolesarskimi rekreativci je drugače: videti smo kot skrajno resni pajaci. Seveda se pred rundo včasih spije kavo in na koncu pivo, ampak na vaške runde hodimo zato, da pridobimo hitrost, so torej nujno zlo na poti do cilja. Kolikokrat pa se v večji skupini, ne samo dveh ali štirih prijateljev, zberemo zato, da bi kolesarili v lagodnem tempu in se pogovarjali še o čem drugem kot o vatih? »Kaj pa spet težiš, Zalar, saj to počnemo že zdaj, « boste rekli. In to je res, ampak tiste 50-kilometrske vožnje na izi se že v naslednji vasi izrodijo v sprintanje na table, raztegovanje na kuclje in lovljenje v smrt na spustih. Kriv sem tudi jaz. Slovenec sem.

Kako doseči, da bo slovenski rekreativec, ki mu seveda ne gre odrekati sadističnega užitka po zadajanju bolečine sebi in drugemu, razumel smisel tistega, čemur Angleži pravijo coffee ride? Možna rešitev je normiranje hitrosti, razdalje, prenosov in števila postankov v slogu slovenskega birokratskega aparata, ampak s tem nismo dosegli drugega kot planiranje tistega, kar je v načrtu treninga zavedeno kot razpeljava. Bi lahko vse rešili semantično in preprosto rekli, da »gremo na kavo «?

Normalizacija kolesarskih odnosov
Kolesarska kultura se po mojem sicer na splošno izboljšuje. Vse več jih kolesarjenja ne dojema več kot način življenja le v strogo tekmovalnem smislu normirane vadbe in prehranske askeze. Upajo si priznati, da visokih obročnikov ne kupujejo zato, da bi bili hitrejši, ampak zato, da bi bili videti hitrejši. Torej preprosto zato, ker so jim všeč. Če lahko zapravljamo za avtomobile, ki jih ne potrebujemo, res ni treba iskati izgovorov, ker zapravljamo za kolesarsko opremo, ki je ne potrebujemo.

Zato je tudi čas za normalizacijo v…, no, recimo, kolesarskih odnosih. Ob torkih, sredah, četrtkih, sobotah in nedeljah si bomo še vedno zadajali trpljenje in se po najnižjem kriteriju vljudnosti počakali le na vrhovih klancev. Ampak zakaj bi na lagodnih vožnjah sploh pustili kogarkoli za seboj? Zakaj ne bi vsaj enkrat tedensko, tudi v večjih skupinah, kolesarili tako, da nas lahko drži tudi najpočasnejši, in to ne da bi se na kolesu zviral kot Voeckler pred kamero? In zakaj se v teh dneh ne bi spuščali s klancev mnogo počasneje, kot smo tega sposobni, da bi bila skupina res videti kot rafal in ne kot izstrelki razpuščenega bataljona?

Kofe rundo v vsako vas
Kava najverjetneje ni bistvo kofe rund, zagotovo pa bo postanek za espresso ali macchiato sredi vožnje umiril skupino. Bistvo je sproščeno druženje v lagodni vožnji, pri katerem nihče ne zadaja trpljenja in ne vzbuja kompleksov in so šibkejši enakovredni močnejšim. Bistvo ni niti v razkazovanju opreme, ki je med počasno vožnjo seveda precej uspešnejše. Seveda pa ne bo nič narobe, če ravno za kofe rundo privijete visoke obročnike, v košarico vtaknete najmanjši bidon in se pražnje oblečete, pa ne v drese lokalnih in globalnih ekip, ki dajejo grupi videz kataloga nizkocenovne robe, ampak v nevtralne barve, kar ni nujno drago. Estetika je pač eden temeljev priljubljenosti kolesarstva in paradoksalno so vozniki manj alergični na kolesarje, ki dajejo vtis skromnosti s kompleti za 300 evrov, kot na tiste, ki se svetijo v klubskih dresih za 80 evrov.

Če lahko brez vsake organizacije funkcionirajo runde za pridobivanje hitrosti, ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi mogli vzpostaviti tudi neformalne mreže vaških kofe rund, na katerih postanek ne bi bil nujno zlo, ampak sestavni del sproščene vožnje. Saj zato vendar treniramo: zato, da lahko uživamo, ko se peljemo počasi.

Značke: Cestno
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ