Kolesarji smo drugorazredni prometni udeleženci

Kolesarji smo drugorazredni prometni udeleženci
17.01.2007 AVTOR:
Kot zagnan kolesar dobro poznam razmere v katerih kolesarim po slovenskih cestah. Letno prevozim vsaj deset tisoč kilometrov, včasih pa sem jih še več. Če pomislim, da praktično nobena daljša vožnja ne mine brez vsaj ene kočljive situacije, je pravzaprav
Take sreče pa v nedeljo, 14. januarja, niso imeli dolenjski kolesarji, ki jih je med Novim Mestom in Šentjernejem ob prehitevanju avtomobila v škarje pokosil neprevidni enaindvajsetletnik. Najbolj sta nasrkala Primož Šegina, ki je utrpel zlom komolca, še slabše pa se piše enemu naših najboljših profesionalcev, Urošu Murnu. Slednji je na lanskem svetovnem prvenstvu dosegel izjemno sedmo mesto v najelitnejši kategoriji in kmalu za tem podpisal pogodbo z za nekatere najboljšo ekipo na svetu, ameriškim Discovery Channel. Uroš ima večkrat zlomljeno golenico in poškodovane križne kolenske vezi, kar pomeni približno tri mesece počitka. Neprevidno prehitevanje tega fanta pravzaprav za kolesarje ni nič posebnega. Poleg tega so najbolj pogosta še izsiljevanja ob zavijanju desno prek kolesarskih stez in neprevidna prehitevanja kolesarjev le nekaj centimetrov od krmila.

Najbolj žalostno pri vsem tem pa je, da so se na forumih pojavile ostudne debate (npr. tukaj), v katerih vozniki-primitivci vso krivdo valijo na kolesarje, češ, da so si sami krivi, da so itak vsi po vrsti norci in malodane, da je čisto prav, če občasno koga naložijo na havbo. Tudi tega smo vajeni. Avtomobilistom gre seveda najbolj na živce to, da se kolesarji po cesti vozimo vštric po dva in dva. Konec koncev je to res prepovedano, morali pa bi se zavedat, da je to ena od najbolj butastih prepovedi v slovenskih cestno prometnih predpisih. Zakaj? Odgovor je podal najuspešnejši slovenski trener, Milan Eržen:

V večini evropskih držav imajo v zakonu o cestnoprometnih predpisih člen, da se skupina treh kolesarjev ali več lahko vozi po dva in dva vštric. To ima v svojem zakonu tudi sosednja Avstrija (68. člen). Menim, da bi to morali sprejeti tudi pri nas. Zavedati se je treba, da je vožnja vštric vseeno bolj varna kot eden po eden, kjer je skupina še bolj raztegnjena in jo je še težje prehiteti. Nič kolikokrat morajo zaradi norih šoferjev kolesarji dobesedno zapeljati v jarek ali celo s ceste. Če so kolesarji vštric voznik zmanjša hitrost in izbere najbolj varen trenutek, da jih prehiti. Čas prehitevanja je krajši kot, če so v koloni po eden kjer zmanjšanja hitrosti ni in je manever veliko bolj nevaren. Ne znam si predstavljati posledic nesreče, če bi namesto kolesarjev bila tam mlada družina!

Ni kaj dodati. Če grem na kolo sam, vozniki konstantno prehitevajo v škarje, tako, da moram mnogokrat zapeljat tudi s ceste na bankino. Dogaja se tudi, da kakšen primitivec nalašč prehiteva na tesno, nekaj centimetrov od krmila. Nekoč se mi je točno to dogodilo na cesti skozi Črno vas pri Ljubljani, kjer je hitrost omejena na 50 km/h (čeprav je res, da vsak normalen voznik tam vozi okrog 80 km/h), kreten, ki se je lotil mene, pa je pičil krepko čez sto! Ker sem skoraj padel, sem izgubil živce in mu pokazal oba srednja prsta. Model je tako stopil po bremzi, da mu je avto postavilo počez! Hotel sem ga prehiteti po desni strani, pa je odprl okno in se peljal ob meni naslednja dva kilometra. Oduren tip. Trdil je, da ima službeni avto, za katerega se ne ve, kdo ga vozi (kaj pa potni nalogi?) in da me bo naslednjič kar nabasal, češ, če ne bo zaviral, se niti ne bo vedelo, da je šel prehitro (oponesel sem mu namreč, da je kretenski divjak). Pozor, bil sem sam! Pravilno sem se vozil po cestišču, vedeti pa je treba, da kolesarju pripada meter od robu. Pri tovrstnih idiotih mi je najbolj smešno, da se jim najprej grozno mudi, potem pa s takim teženjem izgubijo pet minut. Torej problem ni v časovni stiski, ampak primitivizmu.

Kolesaril sem že po dobršnem delu Evrope, podobno vozniško nekulturo doživel na Hrvaškem, hujšo pa le v Turčiji! V Avstriji, Italiji, Švici, Franciji in Nemčiji nihče ne trobi. Nihče se ne razburja. Tudi, če se vozimo vštric. Poseben primer je Španija! Tam se kolesarje spoštuje ne samo kot kot športnike, ampak kot junake. Avtomobili v krožiščih ustavljajo in dajejo prednost biciklistom! Na prelazih so sposobni deset ali petnajst kilometrov na uro cijaziti za kolesarji tudi pet minut, da je le prehitevanje varno! Tu se zgodi podobno le, če za nami vozijo pohotne voznice, hehe.

Naj mi, lepo prosim, nekdo razloži v čem je razlika med prehitevanjem traktorja ali dveh vštric vozečih kolesarjev! Jaz je ne najdem, razen v tem, da ob traktorju nihče ne izgublja živcev, ob kolesarjih pa večina. Na forumih se najdejo celo idioti, ki trdijo, da cesta sploh ni namenjena kolesarjem! Namenjena da je samo avtomobilom, kolesarji pa tam nimamo kaj iskat.

Kako bi jaz rešil problem vozniške nekulture do kolesarjev, a je žal to le utopija. Vsakega od teh pametnjakovičev bi posadil na pravo cestno specialko, na ozke gume in trd sedež, potem bi ga pa en teden skupaj po tri do 5 ur dnevno teral po naših priljubljenih poteh. Kar hitro bi se spreobrnili. Zavedam se, da smo kolesarji moteč dejavnik. Počasni smo, najhuje je pa to, da se dejansko vozimo in nas je vse več. Zame pa niso nič manj, ali pa še bolj moteči traktorji, kočije, motoristi, mopedisti, stare mame z grabljami, prepočasni vozniki in še bi lahko našteval. Pa sem se moral naučit shajat z njimi. Zakaj se ne bi naučili shajat še s kolesarji?

 

Matej Zalar a.k.a. CHEF

Značke:
Ključne besede:
Komentarji
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ