Kolesarska pripoved brez dlake na jeziku

Kolesarska pripoved brez dlake na jeziku
03.10.2018 AVTOR: Blaž Mazi

Mislili bi si, da je Peter Sagan pri 28 letih premlad za objavo biografije, a prihajajoči slovenski prevod dokazuje ravno nasprotno. “Peto” bi moral biografijo izdati že prej!

>>> MOJ SVET, PETER SAGAN <<<<

Pri založbi Aktivni mediji bo v prevodu Jolande Blokar kmalu izšla ( 19. 10. 2018 ) napeta, razburljiva in brezkompromisna pripoved z naslovom Moj svet o tem, kaj se dogaja v glavi enega največjih zvezdnikov kolesarske karavane.

V obdobju od 2015 do 2017 je Peter Sagan storil skoraj nemogoče. Trikrat zapored je osvojil mavrično majico svetovnega prvaka. Brez strašne podpore nacionalnih ekip, kot jo premorejo nekateri drugi junaki kolesarskega cirkusa. Brez strašne taktike. Brez preračunljivosti. Zgolj s tem, da je, kar on sam pač je: levjesrčni Sagan. “Nizozemska na svetovno prvenstvo vedno pripelje neskončno število močnih vlečnih konj in če v glavnini vidiš, da se desetine 80-kilogramskih visokih mišičnjakov v oranžnih dresih spravijo v ospredje, je čas, da zajameš sapo in stisneš zobe. V glavi se ti prižge lučka za zapenjanje varnostnega pasu. Veš, da bo divje,” pripoveduje Sagan o prvenstvu v Bergnu.



Nepričakovani mesija

“Peto” ni samo zbiralec točk in serijski zmagovalec. Gledati na Slovaka v luči njegovih dosežkov bi bilo krivično. On je tisti, ki je lastnoročno rešil kolesarstvo. On je nepričakovani mesija, za katerega so molili v pisarnah Mednarodne kolesarske zveze. On je superzvezdnik, ki je v kolesarstvo vrnil zabavo. Pa naj bo to z neprimernim ščipanjem hostes, oponašanjem neverjetnega Hulka na kolesu, vožnjo po zadnjem kolesu ali dovtipi, ki jih naveličan stresa dolgočasnim novinarjem. Srep pogled, smučarska sponzorska očala na odru za zmagovalce, a nezmotljiva strast do kolesarjenja. Gladiatorski šport je postal kul, očetje v krizi srednjih let, ki se ubijajo na Stravinih segmentih v premajhnih pajkicah, so z njim spet pridobili dostojanstvo.

In res Saganu v Mojem svetu ne manjka zdrave samozavesti: “Poudariti hočem, da vam ne morem povedati svoje življenjske zgodbe, saj se moje življenje odvija in spreminja vsak dan, kakor se tudi vaše in življenje slehernega človeka. Star sem šele 28 let, zato upam, da bom svojo življenjsko zgodbo nekoč pripovedoval v usnjenem naslanjaču, medtem ko bom kadil pipo in si gladil razredčene bele lase. Lahko pa vam povem, kako je tri leta biti svetovni kolesarski prvak. Kar lahko res izveste samo od mene. Še nihče ni bil prvak tri leta zapored.”



Daj mi kolo in vzel si bom svet

Kot otrok se je rad vozil s kolesom in zmagoval na dirkah. Ljubitelje športa navdušujejo zgodbe o tem, kako je prihajal na dirke s kolesi, ki si jih je izposodil od sestre ali kupil za nekaj kron v supermarketu, oblečen v trenirko in navadno majico, ter vse premagal. “Ne trdim, da te zgodbe niso resnične, ampak v resnici vse skupaj ni bilo nič posebnega. Slovaška je bila mlada država, ki se je razcvetela po desetletjih dremeža za železno zaveso, potem ko se je s priljubljeno ‘žametno revolucijo’ izvila iz nerodnega objema s Češko. Mladi smo uživali v življenju in si dajali duška. Imel sem dva brata, Milana in Juraja, pa tudi sestro Danielo. Oče me je vozil na vse mogoče kolesarske dirke. Daleč od Žiline, pa tudi iz Slovaške: na Poljsko, v Češko republiko, Avstrijo, Slovenijo, Italijo. Kar šla sva. Gorska kolesa, cestna kolesa, kolesa za ciklokros – ni bilo pomembno. Hotel sem samo tekmovati. Ker sem zmagoval in mi je bilo to všeč.”



>>> MOJ SVET, PETER SAGAN <<<<





“Stisni ali crkni”

Peter v knjigi opisuje sprint za zmago na etapi dirke, na kateri si vsi tekmovalci želijo predvsem živi in zdravi priti na naslednjo etapo. “To je nekaj čisto drugega kot osvojiti spomenik kova Flandrija ali Roubaix. Prvič, gre za vprašanje ‘stisni ali crkni’. Ali zmagaš ali pa greš domov, saj naslednji dan ni popravnega izpita, kar pomeni, da se moraš brezkompromisno vreči na glavo. Dodajmo še dolžino teh dirk. Milano–San Remo je lahko dolg tudi 300 kilometrov, peloton pa oddrvi iz Milana čez prelaz Turchino kot trop hrtov iz startne rampe. Vzdržljivost, ki jo potrebuješ, da si po sedmih urah dirkanja še vedno močan, ni enaka vzdržljivosti, ki jo potrebuje dirkališčni kolesar, da po nekaj krogih na olimpijskem velodromu odbrzi mimo tekmeca. Nenadoma je ‘sprinter’ precej bolj zapleten izraz, kot se zdi na prvi pogled.” Po branju Mojega sveta je jasno predvsem eno: Peto ne misli, da je sprinter, ve, da ni hribolazec. Je, kar je in trenerje je moral dolgo prepričevati, da ga niso silili popravljati tega, kar zanj najbolje deluje.

“Morilo me je, toda vedel sem, da je neizogibno, zato sem se prepustil milosti svoje nove ekipe Tinkoff. Bjarne Riis me je povezal z Bobbyjem Julichem, kolesarjem, ki je v CSC-ju z njim dosegel odlične rezultate in postal ugleden trener. “Z Bobbyjem sem se pogovarjal vsak dan. ‘Kako se počutiš, Peter? Kaj si počel danes, Peter? Kakšen je bil tvoj utrip v mirovanju, Peter? Kakšen je bil tvoj utrip med treningom, Peter? Kako si spal, Peter? Kaj si jedel, Peter? Kakšne barve je bil tvoj drek, Peter?’”



Prekletstvo mavrične majice

Po obdobju velikega števila drugih mest se je odločil, da bo vedno dal vse od sebe in se sprijaznil z rezultati, pa naj bodo dobri ali slabi. “Če bom zmagal, bom zmagal. Če bom padel, bom padel. Če bom trinajsti, bom trinajsti. Na koncu bom še vedno Peter in svet se ne bo podrl,” v Mojem svetu pripoveduje Sagan, a priznava: “Tako je bilo na začetku. Potem pa začneš zmagovati, začneš voditi, pritisk se stopnjuje in nekega dne izgubiš tisto, kar ti je pomagalo zmagovati.”

Dobil je vpogled v tako imenovano »prekletstvo mavrične majice«, po katerem so nekdanji svetovni prvaki po najboljšem dnevu v življenju doživeli katastrofalno slabo sezono. “Prekletstvo seveda nima nobene zveze s tem: padec forme je precej verjetneje povezan z dejstvom, da ne morejo nemoteno izvajati skrbno načrtovanega programa treninga in zasebno nimajo nobenega miru.”

Slovenski prevod Saganove biografije prvič ponuja vpogled v zakulisje Petrovega sveta, njegove ožje ekipe in posebne trenutke. Tiste, ko premagaš nizozemsko težko konjenico in prvi zdrviš čez ciljno črto svetovnega prvenstva. Trenutke, ko te izključijo z Dirke po Franciji in ostaneš v prostem teku. Moj svet je po dolgem času kolesarska pripoved brez dlake na jeziku. Drugačna tudi ne more biti. Kako le, saj jo pripoveduje Peter Sagan osebno!

Značke: Literatura, Cestno, Svetovno prvenstvo
Ključne besede: Peter Sagan, Knjiga, Zbirka hudicev jezik
Komentarji
Maj_ex 03.10.2018 13:11
"Gladiatorski šport je postal kul, očetje v krizi srednjih let, ki se ubijajo na Stravinih segmentih v premajhnih pajkicah, so z njim spet pridobili dostojanstvo."Premajhnih? 😱😃😃😃
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ