Konec kariere: Ni alkohola, ni zabavno

38-letni Simon Geschke je že pred časom napovedal, da je to zanj zadnja sezona v vlogi profesionalnega kolesarja. Največji uspeh mu je brez dvoma uspel leta 2015, ko je dobil etapo na dirki po Franciji.

“Z moje strani prevladuje občutek, da ta šport ni več tako zabaven. Tudi med kolesarji ni več toliko zabave. Ni skrivnost, da je šport postaja hitrejši in hitrejši. Material, kolesa, trening in tudi razmišljanje kolesarstve z večjo količino višinskih priprav. Je pa tudi manj zabav, manj je alkohola, ni tako zabavno,” je ob koncu kariere priznal Geschke. Očitno je bil vajen drugačnega življenja, ko se je “živelo” bolj sproščeno in pritiska ni bilo toliko:

“Zdaj je vse zelo resno. Vsi so pod pritiskom zaradi pogodb, ekipe so pod pritiskom zaradi UCIjevega pravila glede točk za uvrstitev v svetovno serijo. Zadovoljevati moraš sponzorje. Vsi so spoznali, da če želiš ostati na najvišji ravni, potem ne moreš več žurati. Sploh pa ni več nobenega, ki bi bil pripravljen s tam ven zvečer, tako da moraš ostati v sobi.” Glede na povedano, je Geschke živel drugačno življenje, ne tako športno:

“Seveda uživamo v pozornosti in ob navijačih na največjih klasikah in dirki po Franciji. Je pa res, da zabava ni več v ospredju. Na začetku moje kariere smo decembra opravili predvsem daljše treninge z nekaj malega intenzivnosti. Potem pa smo vsak večer tudi nekaj popili. Nismo se ga napili, smo se pa lahko zadržali nekoliko dlje. Družili smo se. Zdaj že decembra treniraš zelo trdo in morda spiješ vsega eno pivo na pripravah.”

A vendarle mu je uspelo doseči nekaj vidnejših rezultatov. Že omenjena etapna zmagan na največji dirki spada na sam vrh: “Ponosen sem lahko na številne dosežke. Zmagati etapo na dirki po Franciji pa je nekaj, o čemer vsi sanjajo. To je največji dosežek za kolesarja in pri meni to izstopa. To je moj največji osebni dosežek. Na to sem najbolj ponosen.” Največje dosežke mu je uspelo doseči še pred prihodom izjemnih mladih kolesarjev, ki zdaj prevladujejo. V prvi vrsti je tu Tadej Pogačar, potem pa tudi Jonas Vingegaard, Remco Evenepoel, Mathieu Van der Poel … Izmed starejših je zares konkurenčen praktično samo še Primož Roglič.

“Zdaj se dirka drugače in dobivam občutek, da mnogi kolesarji z veseljem resno dirkajo tudi za slabša mesta, saj vedo, da jih lahko odreže, če bodo poskušali slediti Pogačarju, Vingegaardu ali Remcu. Podobno velja za klasike, kjer sta Van der Poel in Van Aert. Je pa šport zdaj v boljšem stanju. Če pogledate, kaj se je dogajalo leta 2009, ko so se še vedno pojavljali dopinški primeri, zdaj škandalov ni več. Resnično verjamem, da ne zato, ker bi kolesarji znali vse bolje prikrivati, ampak zato, ker je šport čistejši. Tour spet prenašajo tudi v Nemčiji in kolesarstvo je spet deležno pozornosti, ki si jo zasluži, saj gre za lep šport.”