Kozarček, dva, tri,...

Seveda imamo lahko bistveno bolj čisto vest kot npr. motokrosisti (se opravičujem, če ste tekač in še motokrosist), pa vendar sem včeraj med tekom okoli Rožnika na tleh opazil kar nekaj praznih odvrženih embalaž energetskih gelov in plastenk (slednje mi je sploh enigmatično in povsem nerazumljivo), kar me je nagovorilo k spodnjemu razmišljanju.
 
Če pomislite samo na količino plastičnih kozarčkov iz katerih smo pili na letošnjem Ljubljanskem maratonu, pa na Ekomaratonu, pa v Radencih, pa na Malem kraškem maratonu, … če pri tem omenimo samo največje tekaške prireditve. “Seveda, iz nečesa je treba piti,” bomo sprva vsi v en glas zagovarjali desettisoče plastičnih, pod nogami škripajočih, enkrat uporabljenih in v naslednjem trenutku zavrženih kozarčkov. Takoj nato pa sledi naslednji “pametni” argument: “Saj se danes tako ali tako vse reciklira!”
 
Že res, da smo na srečo prišli tako daleč, da imamo v večini po Sloveniji nameščenih zadostno število t.i. bioloških otokov, namenjenih ločenemu zbiranju odpadkov, ki smo se jih celo uspešno navadili (pustimo dejstvo, da so začeli kontejnerje s papirjem zaklepati, ker iz njih izginjajo centi časopisa, ki se potem individualno prodajajo na Surovini), a vzporedno s plastiko, obstajajo papirnati kozarčki, ki so za začetek bistveno bolj zdravi, ter tisočkrat manj oporečni in obremenilni za okolje – tako z vidike proizvodnje, razgradnje, kot z vidika reciklaže.

Poleg tega že vrabci čivkajo, da “navadna” plastika, ki se jo uporablja za ustekleničeno vodo, oddaja rakotvorne BPA in ftalate, pa ljudje kljub temu še vedno množično dremo v trgovine in kupujemo hektolitre plastenk povsem običajne H2O, ki – mimogrede -na kateremkoli koncu Slovenije, iz pipe priteče bistveno bolj neoporečna. Problem se začne na vsakdanjem nivoju razmišljanja, šele potem se prenese na okolico in tako ob vsej tej zavesti, samo na tekaških prireditvah proizvedemo nekaj ton platičnih smeti.
 
Pri tem bi bilo verjetno za organizatorje zanimivo raziskati, če morda v sklopu evropske skupnosti – kjer so na voljo skupna sredstva in fundiranja za vsakovrstne zadeve, povezane z ekologijo, od streh do domačih sončnih elektrarn – ne obstajajo celo kakšna nepovratna sredstva, ki bi jih lahko oglaševali pod “eko organizacijo tekaške prireditve”, ali pa kaj podobnega. (Tu si predstavljam, da je plastični kozarček seveda cenejši od papirnatega in bi bil to glavni argument organizatorja!)
 
Potem so tu tone plastenk, ki jih sponzorji zadovoljno delijo v štartno – ciljnem prostoru, plastenk, ki ne končajo nikjer drugje, kot v smeteh. Prav vsak izmed več kot 22.000 tekačev je letos na maratonu v Ljubljani zagotovo vzel vsaj eno, pa smo lahko prepričani, da je vzel dve! Zakaj se ne bi lotili zadeve podobno kot na koncertih, kjer pijačo dobimo servirano v povratnih plastičnih kozarcih za večkratno uporabo, le da bi tukaj namesto piva točili Isostar, Gatorade, Enervit in ostale regeneracijske napitke. Za vodo bi angažirali lokalna gasilska društva, ki bi se pripeljali s cisterno, kot je bilo to v navadi včasih, namestili lična korita z nekaj deset pipami, kjer bi si vsak lahko sam dotočil glede na popito.
 
Poleg ekološkega vidika, je tu še finančni – bolj, ko smo uporabniki “komot”, več nas to na dolgi rok stane! In to je dejstvo, ki se ga moramo zavedati in ga spremeniti v svojih glavah! Jasno, lažje je odpreti pokrovček in nagniti vodo iz plastenke, kot pa seči v omaro po kozarec, odpreti pipo in šele nato spiti nekaj požirkov. Pa je res tako? Polenili smo se in sedaj “jambramo”, da gre vse k hudiču in je na voljo vedno manj denarja za življenje! No, če pogledamo na dobro založene police z energetskimi napitki, geli, praški, raznimi športnimi prehrambenimi dodatki (če se omejimo samo na to), ki z njih tudi pridno romajo v naše košarice, potem nam že ni hudega! Samo pomislite, kaj od tega je bilo na voljo pred vsega desetimi, petnajstimi leti, pa smo vseeno športali in postavljali svoje osebne rekorde…
 
Namesto, da si za svoje treninge kupujemo energetske napitke v plastenkah, si jih rajši kupimo v prahu in si omislimo katerega izmed tekaških bidonov, ki so danes narejeni zelo všečno in celo atraktivno, na voljo pa jih imamo celo vrsto. Če na leto tečete npr. stokrat, boste pri tem okolju prizanesli stotih plastenk, za katere bo samo za reciklažo porabljene toliko energije, kot bi jo lahko uporabili za konkreten izlet na morje in nazaj… (He, he! To seveda ni dejstvo, a sliši se dobro!) Svojo osebno “flaško” (ki stane borih nekaj evrov), pa imate lahko znova in znova v uporabi po nekaj let zapored in le vaša lastna želja po novi, vas lahko vodi v to, da jo zamenjate!
 
No, toliko za danes – me je pač pičila ekološka mušica in ker rad tečem, in se trudim zavedati, kaj pravzaprav imamo v Sloveniji (“ You’ve got heaven here!”, mi je pred kratkim dejal znanec iz Amerike), bi mi veliko pomenilo, če bi lahko takšno čudovitost s svojimi tekaškimi koraki teptal še dolgo v prihodnost…