Kozli na cestah

Včasih se jih bojim še bolj kot v škarje prehitevajočih oslov ali slepih kur, ki sicer najdejo svoja zrnja, ne opazijo pa kolesarjev. Kozli se ne vozijo na štirih kolesih, ampak na dveh, in med nogami nimajo motornega agregata, ampak aerodinamičen bidon z decilitrom energijskega napitka, saj bi bilo več že dodatna teža. Konec aprila in v začetku maja jih je še posebej veliko na dobro znani črnovaški cesti.

Menda trenirajo za kronometer. Privajajo se na progo. Ki je tehnično zahtevna. Na polovici ima stoosemdeset-stopinjski obrat.

Na petnajst minut dolgi progi je menda tehnika še posebej pomembna, saj aerodinamična kolesa prinesejo sekundo na kilometer, ostalih dvajset aerodinamičnih kosov opreme pa še dodatnih dvajset. Ko poslušam za tehniko navdušene kolesarje, dobim občutek, da bo nekoč prišel dan, ko bomo lahko z vsakim kronometrom opravili v času nič. S številko: 0. Nekoč bomo iznašli dovolj aerodinamično in ultra lahko opremo, da bomo pridobili dovolj sekund za vseh deset kilometrov poti! In seveda bo tako kolo hotel imeti vsak rekreativec.

Ljubitelji borbe z uro so nevarni zaradi kronometrističnih nastavkov, s katerimi performance svojega nastopa res občutno dvignejo, vendar hkrati v gruči povzročajo vsesplošno paniko, saj neprevidnega kolesarja mimogrede nabodejo na kozlovski rog, ali pa mu celo iztaknejo oči. Koti nastavkov so tako dekadentni, da bi z njihovo pomočjo mimogrede lahko storil tudi samomor z obešenjem. Letos so se kronometristom pridružili še ultramaratonci, ki svoje nastavke nekoliko dvignejo in včasih na njih slonijo povsem brez potrebe, na primer v ostrih ovinkih sredi strmega spusta. Tako pač je, če že cel dan goniš brez spanja, pa včasih pozabiš, da leti osemdeset kilometrov na uro.

Ampak na tehnične izboljšave niso nori samo rekreativci, ki so se silom prilike – zaradi obilnejših trebuhov – specializirali za kronometer. Slovenski rekreativni koledar poleg šprinterskih ur resnice, ki so zreducirane na dobrih petnajst minut, sestavlja še nesorazmerno veliko število vzponov, kjer ima kolesar še ogromno rezerve, tudi če njegovo kolo tehta pod sedem kilogramov. Gramček tu, gramček tam, znebimo se vijakov za namestitev bidona, znebimo se traku za krmilo, mogoče bi šlo celo brez zavor, saj se itak samo vzpenjamo! Vsaj sprednjo bi lahko odvil... ah, pravilnik tega vseeno ne dopušča. Kolesarji tekmovalci, ki se udeležujejo dirk na najvišjem nivoju, včasih ne morejo verjeti, na kakšnih strojih se vozijo njihovi kolegi rekreativci. Gre za prilbližno tako anomalijo, kot če bi se po cestah vozili avtomobili, ki bi tako po aerodinamiki, kot po legi in zmogljivostih, presegali bolide formule 1.

Kakorkoli, s tehničnim izboljševanjem koles ni nič narobe, nasprotno. Na cesti raje vidim lepo kolo, kontrast, ki ga predstavlja z njegovim upravljalcem pa je navadno nadvse zabaven. Zanimivo je videti težkokategornika, ki naskakuje Vršič na podhranjenem biciklu, ki se krivi kot bi bil iz gume, na kockanih ovinkih pa žalostno ječi in si želi konca torture še bolj kot njegov lastnik. Tudi težkokategornike je lepo videti pred Marostarjevim kronometrom, prešerno jim maham in prav nič ne zamerim, če nimajo časa odzdraviti. Trgovci so pa tudi veseli. Najrazličnejši pripomočki za boljše dosežke na kronometru gredo v tem času za med in zaloga skoraj ne more biti dovolj velika, da bi zadovoljili vse kupce. Zato nikar ne čakajte! Samo kozel je lahko pravi rekreativec!

Koza = kolo, namenjeno kronometru.

Matej Zalar