ODGOVORI
0
0
). Živa skala, ni tistih 'oblog' tko k pr nas. Užas..
OPREMA
0
Tadej Pogačar predstavil nov Colnagov model
Kralj Nikola »from the backstage«
Kralj Nikola »from the backstage«
28.03.2007 AVTOR:
Lepa so pota gospodova, še lepša kraljevska. Dokler sije sonce in klance premaguje dovolj konjskih moči. Sicer pa se stvari nekoliko obrnejo na glavo. Otvoritev dirke. Branko Hajdukovič, šef utrke: » Svim biciklistima želim puno sunca i dobrih uvjeta na s
Pa smo prišli do cilja prve etape kjer nas je na cilju pričakalo sonce. Za dežjem posije sonce, po dvodnevnem dežju je ponavadi dežja konec. »You wish.«
In napoči druga etapa, start 200Km… sonce, toplo, vsaj 15 stopinj… a bi sploh vozil galoše? A bi kar brez rokavčkov in v kratkih rokavicah štartal? Ah.. »bolje nosi nego prosi«, vzemimo galoše, rokavice bom pa že dal v žep če bo vroče. Pelerina? Ah dej nehi no…
Pa se peljemo lepo v grupi do Budve, tam se začne vzpon, cca 18Km.
Dež.
Na pol klanca ugledam na balanci enega od sotekmovalcev Polarja 725, ki ima termometer… »ej tastar, kolk stopinje je? Štiri..« Eh pa saj je samo še ene 7Km, ni panike, v dolini je sonce.
Mraz, dresi popolnoma premočeni. Pogledam nazaj, v grupi nas ni ostalo veliko. Moj avto daleč zadaj v karavani: »zdaj pa že ne grem nazaj po pelerino, nikoli več ne ujamem grupe na klanec«. Napaka.
Mraz že kaže svoje zobe, dež se spremeni v sneg, po cesti plundra. Minus ena stopinja. Noge se nehajo obračat. Pridemo do vrha, gorski cilj, nekaj Km ravnine. Veter… »Shit«, tole bo kriza.
Karavana spremljevalnih avtov me začne prehitevati.. Na avtomobilih bajki s številkami… »ful bajkov.«
Pride mimo naš avto, notri Polončič in mehanik Željko.. »Dej mi kej za oblečt hitr...«. Roke imam tako zmrznjene da ne morem prijet »džubina.« Polona in Željko se ustavita in me na hitro oblečeta. Ok, gremo dalje, še max 10Km in bo toplo. Avto me ne čaka in gre dalje proti Varvaruku, kolegu iz Ukrajine, ki ga mraz ne gane prav dosti.
Prestave, zavore... pozabi. Ne morem pritisniti na ročico da bi dal na 53.
Čez 10 min je meja presežena. Noge se ustavijo, v glavi se vrti. Stopim dol in se zvijem v klobčič. Pogledam naprej, med snežinkami 300m naprej bencinska črpalka. Pred vhodom po tleh leži deset, mogoče petnajst bajkov. Vstopim, kolesarji tresoče čepijo okrog električnih radiatorjev, uslužbenci črpalke nosijo čaj in čokolado. Policisti ki skrbijo za zaporo ceste na dirki imajo z nami »ful« dela: »Ime? Prezime? Klub?«…
S kombiji nas prepeljejo v Hitno pomoč Cetinje, nekatere v Podgorico. »Odmrzivanje«. Po nekaj urah nas s taxiji na stroške organizatorja prepeljejo na cilj in v hotele. Tisti, ki smo »odmrzivanje« preživeli v Cetinjah, smo od občine dobili trenirke, da smo se v suhih cunjah peljali v hotel... no, vsaj nekaj od vsega tega ;)
Od 100 kolesarjev jih je 70 odstopilo, okrog 25 jih je pripeljalo do cilja, nekaj pa se je »pripeljalo« v pravem pomenu besede – kaos je nekaterim omogočil, da so se neopazno z avtomobili »prešvercali« do doline, nato pa naredili še 20Km do cilja in se pridružili »preživelim«.
Zanimivo je bilo gledati tudi reportažo na TV – Italijan, ki je etapo zaključil na 3. mestu, se je brez kasnejših sankcij držal za avto na klanec. In to na TV. Ne rečem da to komisar spregleda za tiste zadaj, ki se na vse moči trudijo ujeti grupo od katere so odpadli… ampak da se to dovoli v boju za prva mesta? Hm…
Teden dni nazaj, na »Istarskom prolječu«, je Jure Kocjan v trenutku dobil denarno kazen in pribitek 20 sekund v generalni razvrstitvi ko je 7Km pred ciljem dobil v grupi defekt, nato pa ga je Hempi z avtom potegnil nazaj do grupe.
UCI komisar bi bo mnenju mnogih moral etapo preusmeriti ali prekiniti na vrhu klanca. To smo videli že na Giru in Touru, ali nečemo to kod nas da napravimo. Tudi predzadnja etapa dirke Po Sloveniji leta 2000 je bila prekinjena na Vršiču zaradi snega. Tudi lanski Lonjer je bil skrajšan za en krog zaradi snega.
Tisti, ki ste vozili Slovenijo 2000, se zanesljivo spomnite mraza, ki nas je grizel od Jesenic naprej do Vršiča. No, proti letošnji Črni Gori mislim da nima konkurence.
Vendar bi moral za prekinitev etape dati soglasje tudi organizator – tega pa ni naredil. Zakaj? Zato ker so dirko financirala mesta in občine v katerih so bili cilji etap. Pobrati denar in ne pripeljati etape do cilja? Težko bi se naslednje leto pogajali za sredstva…
Zvečer je bilo v sejni sobi pestro. Večina predstavnikov ekip se je strinjala, da tekmovalci, ki etape niso odpeljali, dirke ne morejo nadaljevati. Taka so pravila igre. Vendar je zopet denar premagal UCI pravilnike in večinski glas predstavnikov ekip – z 30 tekmovalci se dirka ne more nadaljevati. Pokroviteljem in medijem to ne bi bilo všeč, zato je padla odločitev komisarja, da morajo vsi tekmovalci naslednji dan na start. Nekatere ekipe so temu nasprotovale in zapustile dirko.
Naslednji dan nas je bilo na startu precej manj. 30 preživelih je štartalo 10min pred nami, glavnina pa se je počasi odkotalila za njimi. Z »fair play« mislijo v glavi, nihče ni poizkušal s kakšnimi pobegi ujeti grupo spredaj ali si pridobiti prednost. Počasi smo se prikotalili na cilj v Nikšiču s skoraj 40 min zaostanka. Seveda so zadnji kilometri potekali v dežju in petih stopinjah.
Zadnja etapa, 185Km čez vas Njegoš na Lovčenu in ciljem v Cetinjah, nekaj Km pod najvišjo točko Lovčena. Pa ponovimo vajo. Na 140Km se začne dež, nato pa cca 30Km vzpona in spust v Cetinje. Proti vrhu dež in toča, ob cesti vsaj 50cm snega, cesta posuta s peskom in na ovinkih sneg in led. Rok od komolcev dol ne čutiš. Zaviraš približno tako, kot bi v roko prijel kos lesa in s tistim lesom poizkusil regulirat zaviranje. Menjalnik prestvi če dovolj dobro s pestjo zadaneš ročko.
Dirko nas konča slabih 50 tekmovalcev. Od tega nas je 25 med njimi takih, ki cilja druge etape nismo videli, vendar očitno so UCI pravila napisana zato, da jih lahko po potrebi spremenimo. »Show must go on.«
Te dni sta C vitamin in aspirin moja "taboljš" prjatla.
Putevima kralja Nikole 2008?
Nema varjante brate…
dr. IVOL (Borja Jelič)
In napoči druga etapa, start 200Km… sonce, toplo, vsaj 15 stopinj… a bi sploh vozil galoše? A bi kar brez rokavčkov in v kratkih rokavicah štartal? Ah.. »bolje nosi nego prosi«, vzemimo galoše, rokavice bom pa že dal v žep če bo vroče. Pelerina? Ah dej nehi no…
Pa se peljemo lepo v grupi do Budve, tam se začne vzpon, cca 18Km.
Dež.
Na pol klanca ugledam na balanci enega od sotekmovalcev Polarja 725, ki ima termometer… »ej tastar, kolk stopinje je? Štiri..« Eh pa saj je samo še ene 7Km, ni panike, v dolini je sonce.
Mraz, dresi popolnoma premočeni. Pogledam nazaj, v grupi nas ni ostalo veliko. Moj avto daleč zadaj v karavani: »zdaj pa že ne grem nazaj po pelerino, nikoli več ne ujamem grupe na klanec«. Napaka.
Mraz že kaže svoje zobe, dež se spremeni v sneg, po cesti plundra. Minus ena stopinja. Noge se nehajo obračat. Pridemo do vrha, gorski cilj, nekaj Km ravnine. Veter… »Shit«, tole bo kriza.
Karavana spremljevalnih avtov me začne prehitevati.. Na avtomobilih bajki s številkami… »ful bajkov.«
Pride mimo naš avto, notri Polončič in mehanik Željko.. »Dej mi kej za oblečt hitr...«. Roke imam tako zmrznjene da ne morem prijet »džubina.« Polona in Željko se ustavita in me na hitro oblečeta. Ok, gremo dalje, še max 10Km in bo toplo. Avto me ne čaka in gre dalje proti Varvaruku, kolegu iz Ukrajine, ki ga mraz ne gane prav dosti.
Prestave, zavore... pozabi. Ne morem pritisniti na ročico da bi dal na 53.
Čez 10 min je meja presežena. Noge se ustavijo, v glavi se vrti. Stopim dol in se zvijem v klobčič. Pogledam naprej, med snežinkami 300m naprej bencinska črpalka. Pred vhodom po tleh leži deset, mogoče petnajst bajkov. Vstopim, kolesarji tresoče čepijo okrog električnih radiatorjev, uslužbenci črpalke nosijo čaj in čokolado. Policisti ki skrbijo za zaporo ceste na dirki imajo z nami »ful« dela: »Ime? Prezime? Klub?«…
S kombiji nas prepeljejo v Hitno pomoč Cetinje, nekatere v Podgorico. »Odmrzivanje«. Po nekaj urah nas s taxiji na stroške organizatorja prepeljejo na cilj in v hotele. Tisti, ki smo »odmrzivanje« preživeli v Cetinjah, smo od občine dobili trenirke, da smo se v suhih cunjah peljali v hotel... no, vsaj nekaj od vsega tega ;)
Od 100 kolesarjev jih je 70 odstopilo, okrog 25 jih je pripeljalo do cilja, nekaj pa se je »pripeljalo« v pravem pomenu besede – kaos je nekaterim omogočil, da so se neopazno z avtomobili »prešvercali« do doline, nato pa naredili še 20Km do cilja in se pridružili »preživelim«.
Zanimivo je bilo gledati tudi reportažo na TV – Italijan, ki je etapo zaključil na 3. mestu, se je brez kasnejših sankcij držal za avto na klanec. In to na TV. Ne rečem da to komisar spregleda za tiste zadaj, ki se na vse moči trudijo ujeti grupo od katere so odpadli… ampak da se to dovoli v boju za prva mesta? Hm…
Teden dni nazaj, na »Istarskom prolječu«, je Jure Kocjan v trenutku dobil denarno kazen in pribitek 20 sekund v generalni razvrstitvi ko je 7Km pred ciljem dobil v grupi defekt, nato pa ga je Hempi z avtom potegnil nazaj do grupe.
UCI komisar bi bo mnenju mnogih moral etapo preusmeriti ali prekiniti na vrhu klanca. To smo videli že na Giru in Touru, ali nečemo to kod nas da napravimo. Tudi predzadnja etapa dirke Po Sloveniji leta 2000 je bila prekinjena na Vršiču zaradi snega. Tudi lanski Lonjer je bil skrajšan za en krog zaradi snega.
Tisti, ki ste vozili Slovenijo 2000, se zanesljivo spomnite mraza, ki nas je grizel od Jesenic naprej do Vršiča. No, proti letošnji Črni Gori mislim da nima konkurence.
Vendar bi moral za prekinitev etape dati soglasje tudi organizator – tega pa ni naredil. Zakaj? Zato ker so dirko financirala mesta in občine v katerih so bili cilji etap. Pobrati denar in ne pripeljati etape do cilja? Težko bi se naslednje leto pogajali za sredstva…
Zvečer je bilo v sejni sobi pestro. Večina predstavnikov ekip se je strinjala, da tekmovalci, ki etape niso odpeljali, dirke ne morejo nadaljevati. Taka so pravila igre. Vendar je zopet denar premagal UCI pravilnike in večinski glas predstavnikov ekip – z 30 tekmovalci se dirka ne more nadaljevati. Pokroviteljem in medijem to ne bi bilo všeč, zato je padla odločitev komisarja, da morajo vsi tekmovalci naslednji dan na start. Nekatere ekipe so temu nasprotovale in zapustile dirko.
Naslednji dan nas je bilo na startu precej manj. 30 preživelih je štartalo 10min pred nami, glavnina pa se je počasi odkotalila za njimi. Z »fair play« mislijo v glavi, nihče ni poizkušal s kakšnimi pobegi ujeti grupo spredaj ali si pridobiti prednost. Počasi smo se prikotalili na cilj v Nikšiču s skoraj 40 min zaostanka. Seveda so zadnji kilometri potekali v dežju in petih stopinjah.
Zadnja etapa, 185Km čez vas Njegoš na Lovčenu in ciljem v Cetinjah, nekaj Km pod najvišjo točko Lovčena. Pa ponovimo vajo. Na 140Km se začne dež, nato pa cca 30Km vzpona in spust v Cetinje. Proti vrhu dež in toča, ob cesti vsaj 50cm snega, cesta posuta s peskom in na ovinkih sneg in led. Rok od komolcev dol ne čutiš. Zaviraš približno tako, kot bi v roko prijel kos lesa in s tistim lesom poizkusil regulirat zaviranje. Menjalnik prestvi če dovolj dobro s pestjo zadaneš ročko.
Dirko nas konča slabih 50 tekmovalcev. Od tega nas je 25 med njimi takih, ki cilja druge etape nismo videli, vendar očitno so UCI pravila napisana zato, da jih lahko po potrebi spremenimo. »Show must go on.«
Te dni sta C vitamin in aspirin moja "taboljš" prjatla.
Putevima kralja Nikole 2008?
Nema varjante brate…
dr. IVOL (Borja Jelič)
Značke:
Ključne besede:
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
