ODGOVORI
0
0
OPREMA
0
Tadej Pogačar predstavil nov Colnagov model
Lahko bi bili vzor, pa so le slab zgled
Lahko bi bili vzor, pa so le slab zgled
11.09.2006 AVTOR: BOSTJAN SVETE
Zvezdniki, idoli, heroji… nas navadne ljudi lahko prepričajo v marsikaj. Da sploh ne razpredamo, kako vplivajo na najmlajše. Znane ljudi hitreje opazimo, pozorneje poslušamo, o njihovih besedah ali potezah dlje razmišljamo in si jih bolje zapomnimo kot en
Pa ne gre le za to, da zaradi njih kupimo ta avto ali ono kozmetiko. Marsikdaj so nam vzor tudi v bolj življenjskih odločitvah. Ali, če že menimo, da nismo ovce in ne sledimo kar tako – znane osebnosti nam dajo s svojimi načeli misliti. Odločimo se pa sami, če hočete.
Vzorniki, heroji in zvezdniki so tudi uspešni športniki. Francoski nogometaš Zinedine Zidane, ki je svojo kariero končal z vrhunsko bedarijo, se je celo posebej opravičil vsem otrokom, ki so gledali tekmo. Da ne bi mislili, da je ravnal prav in da ne bi oni enako poskusili naslednjega dne v šoli.
Dolg uvod za nekaj zelo preprostega, kar bi morali razumeti vsi, pa več kot očitno ne. Ni primerljivo, ni tako skrajno kot nepremišljeno ravnanje Zidana. Po drugi strani pa se ne zgodi nepremišljeno in enkrat samkrat temveč se ponavlja iz dneva v dan in iz ene kolesarske sezone v drugo.
Vrhunski kolesarji, ki jih videvamo v časopisih, revijah in na televiziji, bi lahko bili glasniki pametnega in koristnega ravnanja – nošenja zaščitnih čelad. Pa so žal nasprotno, glasniki kolesarjenja z vetrom v laseh.
Nekdaj so seveda vsi kolesarili brez čelad. Ko so čelade postale dobre, jih je začelo uporabljati vse več kolesarjev. Najprej so njihovo uporabo zapovedali na amaterskih in (veliko) pozneje še na poklicnih tekmovanjih. Ker so "profiji“ pač profiji, saj vedo kaj delajo. Nekateri so si jih natikali pred šprinti in spusti, družno pa so zapoved nošenja celo odklonili leta 1991. Pa očitno niso najbolje vedeli, kaj počnejo, saj so še umirali zaradi razbitih glav in pravilo o obveznem nošenju čelad so naposled dobili tudi oni. Nazadnje so jih še lahko sneli v vzponih, na vrhu katerih je bil cilj dirke ali etape. Zdaj jih morajo imeti na glavi od štarta do cilja, zapete.
Pravilo nošenja čelad na tekmovanjih od rekreativnih do profesionalnih je torej jasno, le najbolj vaške procesije boste spoznali po tem, da je uporaba čelade morda zgolj "priporočena“. V večini razvitih držav so čelade obvezne tudi v prometu, večinoma do določene starosti (v Sloveniji do 14 leta), drugod izven naselja z izjemo vzponov (Španija), v nekaterih pa za vse, vedno in povsod. Tako je v Avstraliji, na Novi Zelandiji in na Finskem, čeprav pri slednjih neuporabe niti ne kaznujejo. V ZDA in Kanadi uporabo zapovedujejo zakoni zveznih držav ali okrožij.
Koristnost nošenja čelade podkrepijo številne statistike. V Avstraliji je po uvedbi zakona tako število poškodb glave med kolesarji padlo za polovico, poškodbe pa so bile manj resne. Sodobne kolesarske čelade so lahke, zračne in poceni.
Zakaj torej NE nositi čelade? Zakaj čelad ne nosijo prav tisti, ki so vzor rekreativcem in mladim? Prav marsikateri poklicni kolesarski tekmovalec si žal čelado nadane le takrat, ko bi bili sicer v trenutku diskvalificiran, gologlav pa izven tekmovanj paradira pred televizijskimi kamerami, fotografi, enako tudi na samostojnem treningu, če že na skupnem kdo bdi nad njihovim vedenjem. Poleg tega gre praviloma za cestne kolesarje, ki naj bi bili zgodovinsko in profesionalno več deset let pred gorskimi. A so slednji začuda bolj osveščeni.
Primerov je toliko, da ne gre za izjeme. Jani Brajkovič je gologlav posnel prispevek za avtomobilsko televizijsko oddajo, za Sokol je enako nepripravljen celo testiral gorsko kolo. Zanimivo, tudi njegov sedanji delodajalec, moštvo Discovery Channel, v svojih promocijskih filmčkih vrti pedala brez čelad. Najtrofejnejši Slovenec z velikih tekmovanj Andrej Hauptman je s kapico na glavi kolesaril na fotografiranju za Polet, med četico rekreativcev s čeladami. Brez čelad so posnete promocijske fotografije kluba Adria Mobil. Brez čelade je po cestah okoli Nove Gorice pred kamero POP TV krožil Matej Mugerli. Zoran Klemenčič je v dvoboju s tekačem šprinterjem vztrajal pri štartu brez čelade in to ob vsej medijski pozornosti tudi storil. V organizaciji kolesarskih delavcev nekdanjega Roga sta skupino tekmovalcev ob predstavitvi letošnjega Festivala kolesarstva povedla menedžer Jože Mermal in znani varni voznik, politik Jelko Kacin. Oba brez čelad seveda, kakor tudi del dirkačev za njima s Klemenčičem, Juretom Kocjanom in Alešem Udovičem na čelu. Nesporna zmagovalca pa sta že omenjena Hauptman in Klemenčič, ki sta brez čelad nastopila na maratonu Franja, četudi neuradno in "tako malo zraven“. Dvatisoč zaščitenih glav plus Hempi in Zoki "zgoraj brez“. No, gotovo je bil še kdo, a njiju smo si zapomnili. Kako le? Ker sta znana kolesarja! Vzornika…
Torej ne ravno vzor, le slab vzorec med slovenskimi profiji. Res boste brez čelade težje srečali Tadeja Valjavca, ki mu je čelada vsaj enkrat zagotovo prihranila poškodbo glave. Ali morda najbolj profesionalnega slovenskega profesionalca Gorazda Štanglja, ki ga lahko srečate na treningu s čelado na glavi, nasmeškom na ustih in v pozdrav dvignjeno roko.
Milan Eržen iz kluba Adria Mobil meni, da je vse v najlepšem redu: "Mislim, da je naš klub vzgojil vrsto odličnih kolesarjev, ki jih imajo mladi za zgled in jih poskušajo posnemati, čeprav ne nosijo čelad.” Pravi, da njihovi kolesarji ne nosijo čelad le na tekmovanjih in prireditvah, kjer so predpisane, temveč tudi na vseh skupinskih treningih ekipe.
Pri svojih varovancih je glede uporabe čelad strog Miro Miškulin, vodja mladinskih ekip Radenska PowerBar, a kaj ko se pozneje odvadijo: "Nošenje čelade strogo zahtevam in tega se tudi vsi kolesarji, mlajši od 19 let, dosledno držijo. To se jih drži še leto ali dve pri članih, potem pa navado opustijo.”
"Večinoma gre za kolesarje iz starega rodu, saj ko so oni začenjali kariere, čelada še ni bila obvezna niti med amaterji,“ pravi Primož Čerin, profesionalec izpred poldrugega desetletja, ki je še vedno svetovalec številnim svojim naslednikom. "Ne vem, zakaj se jim zdi kolesarjenje brez čelade tako super. To bi morala biti tudi stvar klubov, a te vodi še starejša garda kolesarjev, ki o tem ne razmišlja. Morda bi morali obiskati klinični center. Glav’ca je le ena in če jo razbiješ, jo je najtežje spraviti v red. Sam ne grem na kolo brez čelade in tudi ne kolesarim rad z nikomer brez čelade. Škoda je, da tisti, ki bi za nošenje čelad lahko naredili največ, tega ne počnejo.“
Pričevanj in mnenj bi na tem mestu lahko zbrali še ničkoliko. A morda sploh ne rabite vzornika, da se odločite za kolesarjenje s čelado ali brez nje. Vsaj upam, da ne.
Sedanjih "vzornikov“ ne obtožujemo. Le škoda je, da ne izkoristijo moči, ki jo imajo. Verjamem, da so imeli sami slabe vzornike. Zdaj so mladi na vrsti, da razmišljajo s svojo (celo) glavo, prekinejo to verigo vzorov in vzornikov ter začnejo novo.
VIR: mtb.si (Andrej D.)
Povezave:
www.helmets.org
Vzorniki, heroji in zvezdniki so tudi uspešni športniki. Francoski nogometaš Zinedine Zidane, ki je svojo kariero končal z vrhunsko bedarijo, se je celo posebej opravičil vsem otrokom, ki so gledali tekmo. Da ne bi mislili, da je ravnal prav in da ne bi oni enako poskusili naslednjega dne v šoli.
Dolg uvod za nekaj zelo preprostega, kar bi morali razumeti vsi, pa več kot očitno ne. Ni primerljivo, ni tako skrajno kot nepremišljeno ravnanje Zidana. Po drugi strani pa se ne zgodi nepremišljeno in enkrat samkrat temveč se ponavlja iz dneva v dan in iz ene kolesarske sezone v drugo.
Vrhunski kolesarji, ki jih videvamo v časopisih, revijah in na televiziji, bi lahko bili glasniki pametnega in koristnega ravnanja – nošenja zaščitnih čelad. Pa so žal nasprotno, glasniki kolesarjenja z vetrom v laseh.
Nekdaj so seveda vsi kolesarili brez čelad. Ko so čelade postale dobre, jih je začelo uporabljati vse več kolesarjev. Najprej so njihovo uporabo zapovedali na amaterskih in (veliko) pozneje še na poklicnih tekmovanjih. Ker so "profiji“ pač profiji, saj vedo kaj delajo. Nekateri so si jih natikali pred šprinti in spusti, družno pa so zapoved nošenja celo odklonili leta 1991. Pa očitno niso najbolje vedeli, kaj počnejo, saj so še umirali zaradi razbitih glav in pravilo o obveznem nošenju čelad so naposled dobili tudi oni. Nazadnje so jih še lahko sneli v vzponih, na vrhu katerih je bil cilj dirke ali etape. Zdaj jih morajo imeti na glavi od štarta do cilja, zapete.
Pravilo nošenja čelad na tekmovanjih od rekreativnih do profesionalnih je torej jasno, le najbolj vaške procesije boste spoznali po tem, da je uporaba čelade morda zgolj "priporočena“. V večini razvitih držav so čelade obvezne tudi v prometu, večinoma do določene starosti (v Sloveniji do 14 leta), drugod izven naselja z izjemo vzponov (Španija), v nekaterih pa za vse, vedno in povsod. Tako je v Avstraliji, na Novi Zelandiji in na Finskem, čeprav pri slednjih neuporabe niti ne kaznujejo. V ZDA in Kanadi uporabo zapovedujejo zakoni zveznih držav ali okrožij.
Koristnost nošenja čelade podkrepijo številne statistike. V Avstraliji je po uvedbi zakona tako število poškodb glave med kolesarji padlo za polovico, poškodbe pa so bile manj resne. Sodobne kolesarske čelade so lahke, zračne in poceni.
Zakaj torej NE nositi čelade? Zakaj čelad ne nosijo prav tisti, ki so vzor rekreativcem in mladim? Prav marsikateri poklicni kolesarski tekmovalec si žal čelado nadane le takrat, ko bi bili sicer v trenutku diskvalificiran, gologlav pa izven tekmovanj paradira pred televizijskimi kamerami, fotografi, enako tudi na samostojnem treningu, če že na skupnem kdo bdi nad njihovim vedenjem. Poleg tega gre praviloma za cestne kolesarje, ki naj bi bili zgodovinsko in profesionalno več deset let pred gorskimi. A so slednji začuda bolj osveščeni.
Primerov je toliko, da ne gre za izjeme. Jani Brajkovič je gologlav posnel prispevek za avtomobilsko televizijsko oddajo, za Sokol je enako nepripravljen celo testiral gorsko kolo. Zanimivo, tudi njegov sedanji delodajalec, moštvo Discovery Channel, v svojih promocijskih filmčkih vrti pedala brez čelad. Najtrofejnejši Slovenec z velikih tekmovanj Andrej Hauptman je s kapico na glavi kolesaril na fotografiranju za Polet, med četico rekreativcev s čeladami. Brez čelad so posnete promocijske fotografije kluba Adria Mobil. Brez čelade je po cestah okoli Nove Gorice pred kamero POP TV krožil Matej Mugerli. Zoran Klemenčič je v dvoboju s tekačem šprinterjem vztrajal pri štartu brez čelade in to ob vsej medijski pozornosti tudi storil. V organizaciji kolesarskih delavcev nekdanjega Roga sta skupino tekmovalcev ob predstavitvi letošnjega Festivala kolesarstva povedla menedžer Jože Mermal in znani varni voznik, politik Jelko Kacin. Oba brez čelad seveda, kakor tudi del dirkačev za njima s Klemenčičem, Juretom Kocjanom in Alešem Udovičem na čelu. Nesporna zmagovalca pa sta že omenjena Hauptman in Klemenčič, ki sta brez čelad nastopila na maratonu Franja, četudi neuradno in "tako malo zraven“. Dvatisoč zaščitenih glav plus Hempi in Zoki "zgoraj brez“. No, gotovo je bil še kdo, a njiju smo si zapomnili. Kako le? Ker sta znana kolesarja! Vzornika…
Torej ne ravno vzor, le slab vzorec med slovenskimi profiji. Res boste brez čelade težje srečali Tadeja Valjavca, ki mu je čelada vsaj enkrat zagotovo prihranila poškodbo glave. Ali morda najbolj profesionalnega slovenskega profesionalca Gorazda Štanglja, ki ga lahko srečate na treningu s čelado na glavi, nasmeškom na ustih in v pozdrav dvignjeno roko.
Milan Eržen iz kluba Adria Mobil meni, da je vse v najlepšem redu: "Mislim, da je naš klub vzgojil vrsto odličnih kolesarjev, ki jih imajo mladi za zgled in jih poskušajo posnemati, čeprav ne nosijo čelad.” Pravi, da njihovi kolesarji ne nosijo čelad le na tekmovanjih in prireditvah, kjer so predpisane, temveč tudi na vseh skupinskih treningih ekipe.
Pri svojih varovancih je glede uporabe čelad strog Miro Miškulin, vodja mladinskih ekip Radenska PowerBar, a kaj ko se pozneje odvadijo: "Nošenje čelade strogo zahtevam in tega se tudi vsi kolesarji, mlajši od 19 let, dosledno držijo. To se jih drži še leto ali dve pri članih, potem pa navado opustijo.”
"Večinoma gre za kolesarje iz starega rodu, saj ko so oni začenjali kariere, čelada še ni bila obvezna niti med amaterji,“ pravi Primož Čerin, profesionalec izpred poldrugega desetletja, ki je še vedno svetovalec številnim svojim naslednikom. "Ne vem, zakaj se jim zdi kolesarjenje brez čelade tako super. To bi morala biti tudi stvar klubov, a te vodi še starejša garda kolesarjev, ki o tem ne razmišlja. Morda bi morali obiskati klinični center. Glav’ca je le ena in če jo razbiješ, jo je najtežje spraviti v red. Sam ne grem na kolo brez čelade in tudi ne kolesarim rad z nikomer brez čelade. Škoda je, da tisti, ki bi za nošenje čelad lahko naredili največ, tega ne počnejo.“
Pričevanj in mnenj bi na tem mestu lahko zbrali še ničkoliko. A morda sploh ne rabite vzornika, da se odločite za kolesarjenje s čelado ali brez nje. Vsaj upam, da ne.
Sedanjih "vzornikov“ ne obtožujemo. Le škoda je, da ne izkoristijo moči, ki jo imajo. Verjamem, da so imeli sami slabe vzornike. Zdaj so mladi na vrsti, da razmišljajo s svojo (celo) glavo, prekinejo to verigo vzorov in vzornikov ter začnejo novo.
VIR: mtb.si (Andrej D.)
Povezave:
www.helmets.org
Značke:
Ključne besede:
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
