Lapierre je prvo verzijo Spicyja svetu predstavil leta 2007, v času, ko sem resno razmišljal o tem, kam s prvič zasluženo plačo od počitniškega dela.
Spicy je bil ena resnejših možnosti, na koncu pa sem ugotovil, da bi morale poletne počitnice trajati vsaj še mesec dlje, preden bi si lahko privoščil tistega lepotca.
Spicyja je Lapierre takrat razvijal v intenzivnem sodelovanju z legendo spusta, kar desetkratnim svetovnim prvakom v tej disciplini, Francozom Nicolasom Vouillozom. In nič drugače ni pri tokratni, menda četrti generaciji tega pikantneža. Čeprav se je Vouilloz v vmesnem času ukvarjal celo s tekmovanjem v svetovnem pokalu v rallyju, pa je ne tako zelo dolgo nazaj s prejšnjo generacijo Spicyja osvojil tudi eno zmago in še nekaj stopničk v svetovni seriji enduro (EWS). Kolo je torej plod kombinacije tridesetletnih izkušenj mojstra za hitrost in francoskega inženiringa. Na slednje opominja tudi napis na zgornji cevi, ki se po dolgih dvanajstih le
nazaj na vrh
