Lora Klinc: Kilometer nič

Lora Klinc je slovenski javnosti verjetno najbolj znana kot Rogličeva partnerica, s svojim prešernim nasmehom ter iskrenostjo, pa je hitro postala tudi ljubljenka rumenega tiska v našem medijskem prostoru. Športni navdušenci smo jo že pred tem spoznali kot Poletovo kolumnistko, kjer je na zabaven način opisovala uspehe svojega Primoža. Letos je prišel čas, da jo spoznamo tudi kot pisateljico, knjigo Kilometer nič, ki jo bo v kratkem izdala v samozaložbi, pa si je v prednaročilu zaželelo že več kot tisoč bralcev.

Ne le o zmagi na Vuelti

Lora ves čas piše in tudi kadar je s Primožem na dirkah, ima s seboj zvezek v katerega si zapisuje misli in ideje. Tako je bilo tudi na lanski Dirki po Španiji, ki jo je Roglič dobil v velikem slogu, slovenski uspeh pa je s tretjim mestom v Madridu dopolnil še Tadej Pogačar: »Vendar ne gre zgolj za knjigo o Vuelti in Primoževi zmagi, temveč za nekakšen intimen vpogled v svet kolesarstva, kot ga iz prve roke doživljam sama,« je na predstavitvi v Kinu Dvor, kjer je bilo na odru razstavljeno tudi Rogličevo kolo in rdeča majica najboljšega z lanske Vuelte povedala Klinčeva. »Potovanja so zdaj z majhnim otrokom težja, kot so bila včasih, zato največkrat tudi ne spremljam celotne tritedenske dirke s ceste, temveč se Primožu pridružim le na nekaterih ključnih etapah in v zaključku.« Tam smo je vajeni tudi gledalci, saj je znano, da ji Primož vsakič reče kam naj se postavi, da ga bo videla bodisi napasti, bodisi zmagati. A resnica, ki se morda na zaslonu zdi kot romantična predstava, ko Roglič po prihodu v cilj poljubi svojo izbranko in otroka, je precej drugačna, kot pravi Klinčeva, saj s sinom Levom po omenjenem pozdravu vidita svojega moža in očeta le za kakšnih trideset sekund, preden ga nemudoma čakajo številne druge obveznosti. »Vse to je zajeto tudi v knjigi, kjer poleg vsake etape, ki jo podrobno opišem, opisujem tudi svojo dirko med dirko, kjer se spremljevalci trudimo ujeti peloton, a gre skoraj vedno nekaj narobe,« doda Lora: »Dirka, ki jo gledalci gledajo po zaslonih je le vrh ledene gore, za tiste ki smo ves čas poleg, pa je to način življenja in to je opisano tudi v knjigi. Kolesarstvo sem želela predstaviti tako v teoriji kot v tistih intimnih delih našega življenja.«

Kot je povedala Lora Klinc, kolesarstvo pravzaprav povezuje s Primožem in njegovo športno potjo, včasih ga – kolesarstvo - sovraži, spet drugič je neskončno zaljubljena vanj. »Biti partnerica kolesarskega profesionalca je poleg lepih stvari in uspehov, kot je bila zmaga na Vuelti seveda včasih tudi zelo naporno, saj Primoža velikorat ni doma, ima razne obveznosti, skupinske treninge, ipd. Ali pa ko npr. vidim na televiziji, da so v pelotonu tekmovalci padli, jaz pa ne vem ali je Primož tudi med njimi... To je v resnici zelo težko.« Kot enega najlepših in najbolj čustvenih trenutkov pa se je za konec pogovora Klinčeva spominjala lanske zadnje etape Gira, kjer se je Roglič z izjemnim kronometrom znova povzpel na končni zmagovalni oder. »Primož je na dirko odšel z mislijo na skupno zmago in dolgo mu je zelo dobro kazalo, nato pa so nastopile težave in zato je njegovo tretje mesto na koncu prišlo zame kot nekakšna katarza po vseh težkih trenutkih.«

Knjiga Kilometer nič je na voljo na spletni strani www.primozroglic.com.

Odlomek iz knjige:

Zdi se mi tudi neverjetno lepo, da je v situaciji, v kakršni je, pred startom kraljevske etape, prišel, našel tisti del v sebi, ki ni samo za kolo. In to prek prelaza! Po zadnjo spodbudo. Po vedenje in zavedanje, da tudi če zajebe, bomo še vedno tu. Čeprav že odmaknjen v Primoža kolesarja, še vedno mehak do naju. Pretepsti bi ga morala, ker ni šel skozi tunel. Res ne vem, zakaj ima človek tako blazno željo, da se vlači po vzponih, sploh kadar ga čaka polna skleda hribovja popoldan. In potem, ko en bloke že klikne in je čevelj že vpet, se na štangi obrne, tako značilno na pol.

“ Ne hodita gor. Ostanita doli. Baje bo urnebes.”

Prikrijem začudenje, ker sem se naučila, da na dneve, ko se lomi, nanjne smem prelagati ničesar.

»Misliš?« kislo zinem in potem še »okej«, skomig z rameni za slovo, odpelje se, jaz pa kot kup nesreče sedem nazaj za zložljivo mizo zraven avtobusa, ki, kako ironično, pelje v Girono, kjer sva živela v prvi pro sezoni, in v nogavicah in natikačih zrem za njim. Metaforično se počutim kot Cankarjeva Francka, ki ji je voz spet ušel. V grlu imam knedel in solze mi rinejo v oči. Ne morem obtičati šest kilometrov pred ciljem, po skoraj dva tisočih do sem. Ja valjda, jaz grem gor, sej ne bo vedel.