Majorka: Kraljevska tura

Praviloma me organizirana potovanja ne pritegnejo, a tukajšnji aranžma omogoča vso svobodo. Poleg namestitve s polpenzionom vključuje najem kolesa za vse dni in možnost vodenih kolesarskih tur za bolje in manj pripravljene, ki pa se jih lahko udeležimo ali pač ne in kolesarimo po svoje ali v dogovoru z vodičem kadarkoli skrajšamo ali podaljšamo na lastno pest. Že samo zaradi te možnosti človek lažje zadiha. O tem, da je kolesarjenje v hitrejši skupini kar zahtevno, priča vsak dan nekoliko skromnejša udeležba in čedalje večja skupina uživačev in trije so tokrat zavili po krajši možnosti na vrhu drugega prelaza.

Pet klancev na kraljevski etapi
Sam sem uradni dan počitka – takrat po dogovoru organizirajo tudi avtobusni prevoz v središče otoka, od koder se je najbolje zapeljati na Cap de Formentor – izkoristil za kolesarjenje na Coll de Puig Major. Kar pogumno, glede na to, da je bilo naslednji dan na sporedu 120 kilometrov in 2000 metrov višinske razlike po vzhodnem delu obalne ceste na severnih obronkih pogorja Serra de Tramuntana.

Coll des Tords (276 m) služi predvsem testiranju nog pred zahtevnimi klanci, a tokrat mi je vodič Hans na povprečnem 4-odstotnem klancu, kjer je letelo med 25 km/h in 30 km/h, z užitkom dal lekcijo. Fant letno prevozi od 25 do 30 tisoč kilometrov, brez težav bi dirkal tudi na naših amaterskih dirkah in po potrebi sem ter tja dobro navleče tudi hitrejše kolesarje.

Vsega skupaj je bilo na sporedu pet klancev. Iz Esporlesa, ki je kljub propadu tekstilne industrije danes še vedno precej živahen zakoten kraj, smo se za 300 metrov po res obupni in srednje spektakularni cesti vzpeli na Coll d'en Claret (499 m). Spust pa je precej lepši in nekako se mi dozdeva, da ceste asfaltirajo samo zaradi kolesarjev. Zanimivo je, kako od časa do časa uzreš morje, potem pa spet zaviješ v dolino med tisočake. Valldemossa je tudi središče športnih plezalcev, kolesarji pa po epskem spustu tik nad morjem raje nadaljujejo v Deio in se po krajšem vzponu spustijo skoraj do obale, v Soller, presenetljivo lepo mesto s simpatičnim starinskim tramvajem in ogromno cerkvijo. Tam je izhodišče za vzpon na Coll de Puig Major (870 m), mi pa smo po dolini zavili na Coll de Soller (497 m).

Kolesarska romarska pot
Nadmorske višine teh prelazov se sicer zdijo smešne, a naj vas ne zavedejo. To so resni klanci! Cesta na Coll de Soller ima več kot 50 serpentin, torej več kot vršiška! Vzpon z južne smeri, ki sem ga prevozil prejšnji dan, je nekoliko položnejši in pri hitrejši vožnji dobrih 20 km/h je v ovinkih notranja noga že kar blizu tal … no, profesionalci po Stravi sodeč vzpon prevozijo s povprečno hitrostjo okrog 28 km/h! Ker glavna cesta vodi skozi predor, se čez prelaz vozijo le turisti s tistimi majhnimi avtomobilčki – in dobesedno procesija kolesarjev. Na vrhu sem ugotavljal, da je sicer vse v redu, razen prevelikega števila kolesarjev. Majorški kolesarski Triglav.

Vračali smo se po že dobro znani cesti čez Coll des Tords, ki sem ga z obeh smeri prevozil že po trikrat. S severovzhodne smeri je precej zahtevnejši, a še vedno položen in zelo hiter, primeren recimo za trening moči – če sploh še ostane kaj dinamita v nogah.

Davek rutine brez počitka
Rutina je menda pogoj za uspeh, a še pomembnejši pogoj je užitek v tej rutini. Uspehov, razen malih in povsem nepomembnih osebnih zmag, v kolesarstvu ne iščem več, zato pa je simpatično občasno zabresti v rutino. Je pa res, da več kot 600 kilometrov in 8000 metrov višinske razlike v petih dneh, kar se mi ni zgodilo že več kot deset let, počasi terja davek in danes sploh ne bi imel nič proti, če bi deževalo in bi se zapeljali samo za dve, največ tri ure – kolesari se namreč tudi ob rahlem dežju. A kljub slabši napovedi je jutro sončno, tako da gremo na zadnji dan spet v gore.