Majorka: morska panorama

Majorka je največji španski otok. Na površini, skoraj šestkrat manjši od Slovenije, živi 800 tisoč prebivalcev, skupaj s sezonskimi delavci pa med sezono menda tudi milijon. Vozijo se po 1250 kilometrih cest, kar je dovolj, da se med enotedenskim obiskom kolesar ne bo nažrl kolesarjenja po vedno eni in isti cesti. Tokrat smo obkrožili Puig de Galatzo (1026 metrov), ki so ga germansko govoreči poimenovali kar majorški Matterhorn in se vrnili po jugozahodnem delu obalne ceste.

Iz doline v dolino
Zahodni del je hribovit, cesta pa se dvigne najvišje na Coll de Puig Major (870 metrov). A vzponi so položni, tam nekje med 5- in 7-odstotni, seveda z nekaj izjemami: odsek na Coll de Sobremunt dosega naklone do 20 odstotkov, za praktično najtežjega pa velja Coll dels Reis, ljubkovalno imenovan Sa Colobra, kjer se spektakularna cesta 700 metrov visoko vzpenja s povprečnim naklonom 10 odstotkov. A dovolj dela smo imeli tudi v zahodnem delu severne obale.

Začelo se je že po desetih kilometrih z vzponom na Coll de Galilea (400 m), ki mu je po hitrem spustu v Puigpunyent sledil Coll es Grau (450 m). Galilea navduši z odličnim razgledom proti morju, Grau pa s serijo serpentin, ki so v spodnjem delu pravzaprav speljane po obdelovalnih terasah, v zgornjem pa skozi borov gozd. Kolesarjev je tod vsaj toliko, kot recimo pri Nacetu in zagotovo več kot avtomobilov.

Dobri razgledi ne pridejo sami od sebe
Nekoliko širša, a ne bistveno bolj prometna cesta do, pravzaprav nad obalo pripelje čez skoraj neopazna prelaza Coll des Vent (330 m) in Coll de sa Bastida (301 m), kjer smo že videli modrino. Počasi se bom navadil v dolge serpentine, kakršnih pri nas skoraj ni, pripeljati brez zaviranja, podlaga je namreč odlična in asfalt dobro grabi tudi tam, kjer mu tega ne bi prisodil.

Cesta se potem proti zahodu pne od sto pa do dobrih 300 metrov nad obalo, ves čas s krasnim razgledom. Kot že na vseh vzponih dotlej, smo kolesarili vsak v svojem tempu, a tokrat brez postankov vse do Andratxa, do koder so še trije prelazi, prva dva skoraj nista omembe vredna, Coll de sa Gramola (344 m) pa ima vse, kar imajo veliki: predor, serpentine, polpuščavsko okolico, brutalno sonce in za zaključek še epski spust v Andradtx, kjer pojem idealne ceste dobi povsem nove razsežnosti.

Noge so po takem dnevu kar trde. Čeprav klanci niti niso tako dolgi, se je v osemdesetih kilometrih nabralo 1500 metrov višinske razlike in tako bo prost dan večini prišel še kako prav. Pametni bodo šli v Palmo na kavo, ob obali je menda urejena lepa kolesarska steza, ki nekako preprečuje pretirano divjanje, manj pametni pa napovedujejo naskok na pogoje Serra de Tramuntana.