Majorka: na vinogradniške ravnice

Zjutraj so me v delavnici prijetno presenetili s kolesom v moji velikosti, ki so ga menda našli pod rjuho v nekem kotu. Kolesa S imajo v različici Aeroad, kar je za moj okus samo še toliko bolje, poleg tega pa mi je mojster že sam nastavil višino sedeža.

Gosta mreža asfaltiranih poljskih cest
Kolesarili smo proti osrednjemu, bolj ravninskemu delu otoka, z razgledom na tisočake, ki se pnejo v verigi nad severozahodno obalo. Do rodovitnih ravnic vzhodno od Palme nas je ločil le trikilometrski vzpon pod apnenčastimi gorami, ki se menda ponašajo z jamami »kakršne imate tudi v Sloveniji, « je rekel vodič Hans. Kasneje smo se vzpeli samo še čez kilometrski hupser z zelo zoprnim paraboličnim značajem. Vodiču gre pohvala, da zna videti kakšni so želje in cilji posameznih udeležencev in tako je na prvem spustu določil nekoga zanesljivega, da je vozil zadnji, hitrejše pa vodil skozi ovinke hitro, s kirurško natančnostjo, tako da hitrejši niso zehali v ozadju. Na klancih zna tudi pospešiti s prvimi in iz njih potegniti najboljše.

S počasnejšo skupino smo se kasneje srečali v kavarni  v Santa Mariji del Cami, kjer so obrnili, mi pa smo naredili še pentljo med okoliškimi vinogradi. Neverjetno se zdi, da so praktično vse, tudi noro ozke ceste, asfaltirane. Na otoku se sicer ni težko znajti tudi brez vodiča, nemogoče pa je najti te simpatične povezave, zato je odločitev za kolesarjenje v vodeni skupini precej bolj simpatična, kot sem si bil mislil.

Cestni bonton za desetko
Santa Mario, ki stoji na rahlo privzdignjeni terasi, smo najprej obšli, ko smo se vrnili v mesto, pa sem ugotovil, da je to pomembno kolesarsko križišče. Mize barov na trgu pred cerkvijo so zasedali praktično samo kolesarji in tu se vidi, kaj prinaša kolesarski turizem: množice za okolje povsem neškodljivih, a lačnih in žejnih turistov. V dvajsetih minutah smo spili in pojedli za 80 evrov in že je prišla nova skupina. Včasih rečemo,d a za razvoj kolesarskega turizma ni potrebno veliko, a obvezen predpogoj je seveda pozitiven odnos lokalnega prebivalstva do kolesarjev. In to imajo tudi na Majorki očitno v krvi. V kolesarskih državah vozniki avtomobilov pač ne trobijo kot obsedeni in policija ne lovi kolesarjev, ki vozijo vštric ali se izognejo vožnji po žaljivo slabi in za kolesarjenje povsem neprimerni kolesarski stezi.

Vseeno po Hansovih besedah v povprečju na Majorki umrejo trije kolesarji letno. A ne zaradi prometa. Zaradi srčnega infarkta. Šok je lahko res precej hud. Temperature sicer niso dosti višje kot v Sloveniji te dni, a sončna pripeka daje občutek vročine, ki je za Nemce s severa že kar hud udarec. Zdaj še krasna zelena pokrajina bo menda čez dva meseca ožgana.

Pred panoramsko etapo
Vrnili smo se po skoraj isti poti čez mali prelaz, ki je z druge smeri dolg štiri kilometre in je zelo položen. Pred hotelom je števec (vsa kolesa so opremljena s preprostimi števci) pokazal 120 kilometrov, ki so jih hitrejši prevozili s kar ugodno povprečno hitrostjo 28 km/h in spet brez nadležnega čakanja, saj je skupina res zelo kompaktna. Morja ta dan praktično nismo videli, a drugače bo danes, ko se bomo vozili po spektakularni obalni cesti na zahodni obali. In kar je spektakularno, je vedno tudi naporno …