Maraton Alpe izza krmila

Maraton Alpe izza krmila
10.07.2018 AVTOR: Matej Zalar, fotografija: Domen Lisec

Enajst let je moralo miniti, da sem se prvič postavil za startno črto najlepšega in najtežjega maratona pri nas. In po dolgem času me je zagrabilo, da bi resno dirkal.

Rekel sem si, da je Maraton Alpe resna zadeva in da bo treba trenirati. A čim sem si zastavil cilj in izdelal – ne pretirano ambiciozen – načrt, sem izgubil motivacijo in se vozil naokoli brez glave, če sem sploh se. Že res, da športna psihologija tudi rekreativne športnike uči, da si je potrebno zastaviti neki cilj, ki je osnova za motivacijo. To morda koristi tistim, ki v športu ne znajo uživati. Tekačem, ki so začeli teči na stara leta. Kolesarjem, ki ne razumejo, da je zabavno tudi kolesarjenje, kolesarsko dirkanje pa je bolje prepustiti velikim fantom.

Igra, ki jo vzamemo zares

A potem sem vseeno dirkal kot bi bil velik fant. In ta stavek ni mišljen samovšečno. Kaj v resnici počnemo, mi je nekoč razodela boljša polovica. »Pa lepo se igrajte,« je cinično navrgla, preden sem se z igračo za deset tisoč evrov odpeljal na rundo. A to je igra, ki jo jemljemo zares. Ko smo se prepočasi valili proti Zgornjemu Jezerskemu, sva se z Matejem Lovšetom spogledala smrtno resno. Nekaj trenutkov je minilo, da sva se zavedela neresnosti situacije. In oba hkrati prasnila v smeh.

Tam sem se še lahko smejal, kajti po dolini Kokre smo se valili rekordno počasi. Smeh me je minil, ko se je cesta postavila pokonci proti Jezerskemu vrhu. Lekcija je bila okrutna. Pomislil sem, da bi bilo vsaj za moralo bolje, če bi začel vzpon bolj v ozadju, tako da me ne bi nekdo prehitel vsakih nekaj sekund. Cagave misli pa so še toliko hujše ob zavedanju, da najhujše šele pride.

Klanec na Pavličevo sedlo je v resnici nečloveški. Spomnim se časov, ko je bila cesta z avstrijske strani makadamska. Čudež je, da so sploh kdaj položili asfalt. Za enega kmeta ter manjši množici kolesarjev in motoristov. Ko rinem tja gor, imam vedno občutek, da so cesto zgradili samo za kolesarje. Tokrat sem trpel kot že dolgo ne, sploh zato, ker na spustu nisem počival, ampak reševal kar se je dalo. Tako sem lahko do vrha spet opazoval, kako spet centimeter za centimetrom izgubljam stik z boljšimi. Ali s tistimi, ki so se vzpona lotili s kompaktnejšim prenosom.

Steklen pogled

Zdaj tudi vem zakaj večina soigneurjev stoji tik pred mejnim prehodom. Svoji pomočnici sem naročil, da se postavi na zadnjo serpentino pod vrhom, a potem sem imel na zadnji strmini z musette toliko opravka, da sem komaj prišel do vrha. Kot da nisem imel dovolj težav že s samim seboj. Moja dama je bila razpoložena kot le kaj, manjkali so ji samo še tisti navijaški cofi, jaz pa sem s steklenimi očmi bolščal samo v vrečo s kokakolo in nisem mogel kotičkov ustnic pomakniti niti za milimeter v katerokoli smer. To je to. Ta kolesarski egoizem. Od tistega, ki ga imamo najraje, pričakujemo, da bo v nedeljo najprej rinil čez dve gori v vsako smer, in potem dve uri stal na nekem ovinku sredi ničesar, v zameno pa dobil steklen pogled.

Cel maraton je v bistvu minil v poskusih, da bi na klanec izgubil čim manj in potem v obupanem reševanju situacije z norenjem na spustu. A na Pavličevo sem odpadel tako epsko, da sem do Logarske doline komaj še ujel rep ogromne skupine, ki se je uspela čez klanec obdržati kolikor toliko skupaj. Če bi bil spust petsto metrov krajši, bi verjetno na cilj prišel kakšnih deset minut kasneje. Tako pa je bilo vse skupaj precej udobno, čeprav bi lahko dirkali še bolj složno. Mislim, da je Andrej Guček rjovel, naj vendar sodelujemo. V danem trenutku mi je šel na živce, a je imel seveda prav. Razen nekaj najboljših smo v dolini ujeli mnoge, ki so izstrelili precej več nabojev.

Prebudi se zmagovalna miselnost

Na Črnivec se je zgodba ponovila, je pa res, da se mi je nekoliko odprlo v nogah, predvsem pa v glavi. Skoraj 100 kilometrov je trajalo, da se je prebudil pravi tekmovalni duh. Pravzaprav motivacija. Očitno so bili ostali že precej kisli in na nogo mi je šel tudi položnejši klanec, tako da sem odpadel šele na zadnjem kilometru in se med spustom zavedel, da utegne biti uvrstitev relativno dobra.

Dobro pa bi bilo tudi, če bi se pred dirko pozanimal kako je videti prihod v cilj … pa se nisem, saj sem bil prepričan, da sploh ne bom sprintal. A v žaru borbe se je zgodilo točno to. Pravočasno sem se zrinil na domnevno ugodno pozicijo, zadnja ovinka bi lahko izpeljal tudi precej hitreje … potem pa se je malo niže na lepem pojavil cilj, vsaj kakšnih 500 metrov bliže kot sem bil predvideval. No, bila je odlična zabava! Pravo dirkanje.

Več takšnih maratonov!

Tokrat ni bilo časa za opazovanje okolice. To je bil drugačne vrste užitek. Lepo je bilo spet doživeti občutek, ko v skupini leti čez 50 kilometrov na uro, slišati šum vetra okoli obročnikov in brenčanje račen, med seboj tekmovati in hkrati sodelovati. Celo prerekanja o tem kako in kje se prehiteva in kdo ima reference, da to koga uči, je kar zabaven del folklore v teh krogih. Več takšnih prireditev bi koristilo razvoju slovenske rekreativne scene.

Težko pa je gledati junake, ki mečejo embalažo gelov in ploščic na cesto, tudi ko sploh ne gre zares. Možakarja, ki je to naredil vsaj trikrat, bi lahko poimenoval, a ne bi bilo pravično, ker še zdaleč ni bil edini. Upam si domnevati, gre za posameznike, ki se imajo za nekaj več, ker se vozijo v prvi ali tretji skupini, in da to ni vsesplošna navada tudi med tistimi, ki se imajo čas ustaviti na okrepčevalnicah.

Ko tudi 7 vatov na kilogram ni dovolj za zmago

Posebno pohvalo si organizator zasluži za startne številke s čipom, nameščene na sedežno oporo. Če kaj, me odbijajo številke na krmilih. Kvarijo aerodinamiko. In, še huje, fotografije. Lepo je tudi brati, da je bilo med skoraj 600 udeleženci več kot deset odstotkov tujcev. Prepričan sem, da so uživali. Maraton Alpe ima namreč vse, kar imajo največje kolesarske prireditve – in tudi še nekaj več: občutek domačnosti.

Seveda je marsikdo razpredal, da bi bil maraton še lepši, če bi ga speljali čez Volovljek, da bi bilo za marsikoga primerneje, če bi bil tam tudi cilj, najbolj zabaven pa se mi je zdel predlog, da bi bil cilj kar na Krvavcu. A to ne bi bil več Maraton Alpe. Maraton Alpe imamo radi zato, ker omogoča zmago tudi kolesarju, kot je Matej Kravos. Ker je lahko drugi Uroš Bogša, ki beži skoraj vseh 130 kilometrov, zato da si nabere dovolj prednosti pred Pavličevim sedlom. Ker so lahko dobri kompletni kolesarji in ne le tisti, ki se dobro peljejo na klanec. Ker je užitek tudi divjanje po Zgornji Savinjski dolini, kjer smo več kot 25 kilometrov držali povprečno hitrost čez 50 km/h. In, navsezadnje: ker je maraton namenjen tudi ali predvsem tistim, ki ga prevozijo bolj v ozadju.

Ne vem ali bi organizatorju zaželel, da postane Maraton Alpe še večji ali da naj ostane takšen, kot je. V vsakem primeru pa dokazuje, da je Kamnik eno najbolj kolesarskih mest.

Značke: Cestno
Ključne besede: Maraton Alpe
Komentarji
ckr.si. 10.07.2018 14:13
Naslednjič se za bidon prijavi pri meni, ker letos sta te oba, ki sem jima na Pavliču postregel prehitela. Bogša in pa tisti, ki ti je ušel za "dlako".😏Kaj je narobe s Kravosom in pa (še posebno) Bogšo pa ne razumem?! 😳
CHEF 10.07.2018 14:29
Nič ni narobe s Kravosom in Bogšo. Obratno. Všeč mi je, da sta na dirki, ki naj bi bila pisana na kožo brdašem, zmagala dva, ki sta vse prej kot to.  Zmagala sta, ker sta vedela kaj delata. Če bi dirko speljali čez Volovljek, bi imeli kolesarji njunega kova manj možnosti. In to se mi ne bi zdelo prav. No, tudi jaz bi bil bistveno slabši :)
giovanni 10.07.2018 14:40
7w/kg, tolk še Frumi ne obrne, ali imamo pri nas kakšno "specialno" kategorijo !?
Doga 10.07.2018 14:50
Ker prihajam iz triatlona, kjer imamo izrecno prepovedano odmetavanje smeti (razen v za to določenih conah), je tudi mene motilo kako je večina vsepovprek odmetavala smeti, kjub temu, da je bilo lepo označeno in poskrbljeno za odpadke.
Maj_ex 10.07.2018 15:20
@giovanni
7w/kg, tolk še Frumi ne obrne, ali imamo pri nas kakšno "specialno" kategorijo !?
Vsak obrne 7w/kg, samo je vprašanje kako dolgo to lahko drži ...Tega pa avtor ni definiral. 😊
DraT 11.07.2018 12:17
Kje ste pa štartali letos, da si je Bogša 130 km nabiral prednost pred Pavličevim sedlom. 
Marek1515 11.07.2018 14:20
Tudi mene je zmotilo odmetavanje bidonov, ovitkov od ploščic in gelov v jarke, Kokro oz. kamorkoli, samo v žep ne. 😕
giovanni 11.07.2018 14:42
@Maj_ex
@giovanni
7w/kg, tolk še Frumi ne obrne, ali imamo pri nas kakšno "specialno" kategorijo !?
Vsak obrne 7w/kg, samo je vprašanje kako dolgo to lahko drži ...Tega pa avtor ni definiral. 😊
Upam da se ve kaj je mislil!?
andrejl 11.07.2018 15:34
Mi je prav nerodno, ko z različnih koncev berem, kako je šlo do Jezerskega (pre) počasi. Zame na elastiki nekje na sredini je bilo prav mučno. Komaj sem čakal klanec, da lahko grem v svojem tempu. 
pene 12.07.2018 10:28
no no no, glede na to, da si prišel v cilj 6 minut za zmagovalcem, si bil v pripravah fejst motiviram in se nisi vozil brez glave ali pa se celo nisi vozil, kot pišeš uvodoma. Vsak ki vozi kolo in je že bil na kaki dirki dobro ve, da je za tak rezultat treba trenirat - sploh za traso, kakršna je na Alpah. Razen, če nisi kak naravni fenom...
pene 12.07.2018 10:32
z mal treninga si nascal celo Klemna Bauerja. Do zime ga s parimi treningi ujameš še v biatlonu...
Maj_ex 12.07.2018 13:59
Zalar je bil MTBjaš, kot Lovše in Mezgec in Evans in še marsikdo zdaj dober na "cesti", tako da (je) ve(del), kako se reči streže ...
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ