Maraton Črna luknja pustil široke nasmeške

Štart in cilj se je po novem premaknil v Mitnik pri Podpeci, do katerega smo se lansko leto morali „na škrgah“ povzpeti po strmi asfaltni cesti. V kraljestvu kralja Matjaža je Damjan Kalčič - Kalči ob pomoči „markacistov“ Ivana Košutnika in Simona Klavža napletel novo zanimivejšo progo, ki je udeležence daljšega maratona kar štirikrat popeljala skozi štartno ciljni prostor, kjer so se kolesarji in kolesarke lahko okrepčali s športnimi napitki, sočnimi lubenicami in slastnimi domačimi slaščicami. Na voljo pa sta bili dve progi – krajša poimenovana Klasik in Črna luknja, ki je s 50 kilometri in 1800 metri strmih klancev namučila tudi najbolje pripravljene noge.

Da je bil maraton rekreativne narave je bilo očitno že v štartnem prostoru – nobenega drenjanja, namesto pištole pa je Kalči vžgal svojega Tomosa, zamahnil z roko in popeljal preko 100 kolesarjev in kolesark v prvi „ogrevalni“ krog – brez drenjanja in živčnosti – po širokih gozdnih cestah, ki so omogočile udeležencem, da so se razvrstili in našli enakovredno družbo. Po prvem povratku v Mitnik je sledil prvi daljši vzpon, ki nas je nagradil z hitrim spustom proti rudniku, ta pa nas je skozi drobovje Pece popeljal proti novim makadamskim vzponom in idiličnim enoslednicam. V drugem krogu je kolesarje, namesto skozi rudnik, pot popeljala do novih vratolomnih spustov, ki so vodili nazaj v Mtinik, od tu pa je sledil še desert – še ena nova nepoznana potka, ki pa je imela po izteku namesto češnje še dva kilometra peklensko sladkega in vročega klanca. Ravno prav, da se je je števec ustavil pri 50 kilomterih.

Progi prvega dela Črne luknje in krajšega maratona Klasik sta bili torej tokrat identični. Daljša proga je v drugem delu potekala po podobni trasi kot prvi krog. Z eno drobno razliko – spusti so se ponovili, vzponi pa so potekali po drugih cestah. V praksi se je tovrstna izvedba izkazala kot praktična rešitev za obe strani. Organizatorji so veliko lažje poskrbeli za dobre označbe in dovolj osebja na progi. Tekmovalci in tekmovalke pa so v prvem krogu spoznali epske enoslednice, našli optimalne linije in v drugem krogu spustili zavore ter si dali duška na poznani progi. Vzponi, ki so večinoma potekali po makadamskih cestah so bili dovolj kontrastni in na panoramskih lokacijah, da ni bilo nikomur dolgčas.

Velika večina kolesarjev in kolesark se je maratona lotila za lastno zabavo in se je čez ciljno črto pripeljala nasmejana ter poskrbela za živahno vzdušje do podelitve nagrad, ki so se žrebale med vsemi udeleženci. In kaj je bila glavna nagrada? Obljuba, da se vidimo čez 12 mesecev!