Marko Radmilovič: KOLESAR

Preden pa se lotim vsebine romana Kolesar, ki je pred kratkim izšel pri založbi Beletrina, pa naj zapišem nekaj malega o avtorju. Marko Radmilovič je dolgoletni novinar Radia Slovenija, njegovi Zapisi iz močvirja, ki imajo na spletni strani radia Val 202 celo lasten zavihek in podkast, so novinarja v zadnjih letih še bolj približali širši javnosti, ki je željna nekoliko drugačnega pogleda na aktualne družbene zadeve pri nas. Največkrat humorno kritično in skozi inteligenten cinizem – pri čemer se avtor v slogu: »Vsi smo v isti greznici!«, nikakor ne izključuje iz opisovanega. Zanjo je Radmilovič leta 2014 prejel tudi čislano Ježkovo nagrado, ki se jo vsako leto podeljuje v želji, da bi vzpodbudila izvirne dosežke in opuse v zvrsteh radijske in televizijske ustvarjalnosti, ki sledijo žlahtni tradiciji Ježkovega duha.

In če velja reklo, da je tiha želja slehernega novinarja, da bi nekoč napisal knjigo, potem lahko po prebranem Kolesarju rečemo le da je škoda, ker se Marko Radmilovič pisanja ni lotil že bistveno prej. A glede na popularnost žanra, je Kolesar prišel na knjižne police ravno v pravem trenutku, saj si upam reči da kriminalni romani slovenskih avtorjev še nikoli niso bili v takšnem razcvetu.

Zgodba govori o rahlo naveličanemu srednješolskemu profesorju zgodovine, ki svoje znanje prenaša na nezainteresirane dijake srednje elektro šole. Da bi bile okoliščine še bolj frustrirajoče, je primoran zaradi kredita sprejeti še dodatno delo vodenja zgodovinskega krožka v bližnjem domu za upokojence, kjer pa hitro ugotovi da najlažje pride skozi uro tako, da priletnim slušateljem vrže kost pretekle slovenske zgodovine, ki deli na belo in rdeče, pa se hitro vzpostavita dva tabora, njegova prisotnost pa je v trenutku zbanalizirana na nemega ter zdolgočasenega moderatorja, kar mu seveda zelo paše. Kreps, kot se protagonist piše(imena nikoli ne izvemo), si za popestritev svojih anemičnih pomladnih dni in v želji po izgubi odvečnih kilogramov, omisli drago karbonsko polnovzmeteno gorsko kolo, s katerim pa se mu – navkljub zelo sistematičnim pripravam, ko se pozimi celo z avtom odpravi na analizo potencialnih kolesarskih tur - prva vožnja vztrajno izmika. Zaplete se namreč v preiskavo umora v domu upokojencev, kjer se izkaže, da je bil prav on zadnji ki je govoril z žrtvijo, moškim ki mu je povrh vsega nerazumljivo dal v varstvo misteriozni ključ. Na strani uradnih preiskovalcev se vzpostavi še en podobno zafrustriran lik policaja Petka, ki je tik pred odhodom v pokoj, na pragu alkoholizma in naveličan umetne inteligence novih generacij v vrstah roke pravice. Nadaljna – delno resnična - podzgodba o internirancu Janezu Godcu se odvija počasi, dovoljuje kompleksno vzpostavljanje vseh ostalih karakterjev, v svoji posredni tematiki(druga svetovna vojna, taborišča) pa je avtor izredno temeljit. Dejansko je Marko Radmilovič pred leti za Televizijo Slovenija posnel dokumantarec o resničnem Janezu Godcu, ki je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji izvedel sabotažo in tako ogrozil zadnji Hitlerjev načrt za napad na Anglijo – bombardiranje Londona z raketami V-2. A naj si bodi dovolj o vsebini...

Če bi bil predrzen in bi si na tem mestu dovolil le na kratko primerjati fenomen Tarasa Birse Tadeja Goloba in Krepsa Marka Radmiloviča, potem bi se mi morda povsem spontano utrnila nedolžna in mestoma seveda nemogoča primerjava med veliko Agatho Christie in Jojem Nesbom – kdo od njiju je Golob in kdo Radmilovič prepuščam vam.

Nakup v spletni trgovini (stroškov pošiljanja na zaračunavamo)