Maroška avantura: V osrčju Atlasa

Med okoli sto kilometrov dolgo potjo na 2600 metrov visoki prelaz praktično ni možnosti za namestitev. Edini dostojen hotel, ki pa sploh ne obstaja na internetu (!) je v kraju Taadadate, zato je bila včerajšnja etapa nekoliko krajša, a najspektakularnejša doslej.

Opazili smo tudi nekaj specialk
Tokrat smo startali pred hotelom in po nekaj uvodnih kilometrih že zagrizli v strm klanec, ki se po štirih v skalo vsekanih serpentinah strmo vzpne kakšnih sto metrov visoko nad kanjon. Tu je promet še gost, poleg domačinov in turistov, tudi z avtodomi, pa se s cesto spopadajo celo polpriklopniki.

Če mislite, da boste na tem asfaltu uživali v vijuganju na specialki, se nekoliko motite, tudi, če se hvalite s 35-milimetrskimi plašči. Neredko boste namreč s hitrostjo blizu 60 km/h sredi blagega ovinka naleteli na nekaj metrov dolg odsek razsutega terena, ki ne spominja niti na makadam. Zato cestarske izlete v ta del Maroka odsvetujem, čeprav sem opazil tudi dva fanta na specialkah v precej nenavadnem stanju, ki sta bili očitno namenjeni commutingu, že v Marakešu pa smo se sredi mesta čudili kolesu belgijske proizvodnje, ki sta ga dva fanta prenašala v treh kosih: prvi je nosil okvir z vsemi pritiklinami, drugi pa oba obročnika s plašči. Tako se ni peljal niti eden, ampak sta kolegialno pešačila.

Maroški Veliki kanjon
Kasneje se cesta spet precej hitro spusti ob reko in vodi skozi nekoliko širšo, rodovitno dolino, nad katero se dvigajo skalnata pobočja vseh barvnih odtenkov in vrhovi vseh mogočih oblik, od kopastih in mizastih do prišiljenih ali takšnih, ki so videti, kot bi se bili prevrnili. Najbolj navdušujoč pa je zadnji daljši vzpon na več kot 2100 metrov nadmorske višine, po mojem kakšnih dvesto metrov nad reko, kjer smo se tik ob prepadnem robu ustavljali praktično vsakih sto metrov.

Še toliko bolj neverjetno je, da smo se že v nekaj zavojih spet spustili tik ob Dades, ki je dajal na ravnici dobrih sto metrov nižje bolj vtis potoka, ki mu nikoli ne bi pripisal, da je le nekaj kilometrov dolvodno vklesal takšno naravno umetnino. Do hotela smo skrenili levo, za še zadnjih šest kilometrov med sadovnjaki z nizkimi drevesi, najverjetneje mandljevci. Tokrat smo vendarle zaključili nekoliko prej, tako da je bilo zvečer še dovolj časa za obisk vaškega frizerja z diplomo iz frizerske šole v Fesu in prisostvovanje družbenemu življenju lokalne mladine v vaški krčmi. Neprecenljivo!