Matej Drinovec: Dirkanje z zvitim gležnjem in ogromno nesreče

Domov > Aktualno > Matej Drinovec: Dirkanje z zvitim gležnjem in ogromno nesreče

25.12.2018 AVTOR: DZ, vir: Matej Drinovec

"Klasično. Ko ima hudič mlade, jih ima veliko." Tako je Matej Drinovec opisal zadnjo preizkušnjo v Aziji. Več pa v nadaljevanju.

Matej Drinovec: Dirkanje z zvitim gležnjem in ogromno nesreče

Matej Drinovec je član moštva KK Kranj, a v zadnjih mesecih je pisal posebno zgodbo. Večina kolesarjev se v tem obdobju že resno pripravlja na novo sezono, Drinovec pa je to obdobje izkoristil za dirkanje v Aziji. Z njim smo se dogovorili, da nam v nekaj zapisih razkrije njegovo pot, dirkanje in dosežke. Sicer se je že vrnil domov, a vseeno se rad spomni nekaterih stvari, ki jih je doživel v tujini. Tu je še zapis z zadnje dirke Tour de Sinkakark.

"Začel sem izsiljevati rezultat in v peti etapi je postalo jasno, da nisem bil pravi, ne fizično, ne psihično. Rane sicer pečejo, a problem je bil zvit gleženj. Bolelo me je vsak dan bolj, a sem stisnil zobe."

Matej Drinovec
Zadnja dirka azijske turneje … 8 etap, po večini daljših od 160 kilometrov, začinjenih s preko 2000 metrov višincev. Vedel sem, da sem dobro pripravljen, možnost podpisa pogodbe z eno izmed najboljših azijskih ekip mi je vlivala še dodatno motivacijo, da se potrudim po najboljših močeh. Prvo etapo je zaznamoval beg dveh kolesarjev, tako da je bilo v glavnini dokaj mirno. Vedel sem, da bo skoraj zagotovo ciljni sprint, spomnil pa sem se tudi zaključka etape, ki je bil prejšnje leto dokaj tehničen. Približno 30 kilometrov do cilja sem napadel in se preselil do ubežnikov. Ker nista želela menjati, sem se ju otresel poskušal s samostojno akcijo. Taktično sem poganjal toliko, da je prednost vseskozi znašala okrog minute, v glavi pa sem naredil načrt, da bom zadnjih deset kilometrov pohodil na polno. Nekako mi je uspevalo in zaviti trasi se lahko zahvalim, da sprinterski vlaki niso mogli razviti polne hitrosti.

"Približno tri kilometre do cilja pa je trasa zaradi dela na cesti na mojo žalost zavila na glavno cesto in takoj sem vedel, da sem pečen."

Približno tri kilometre do cilja pa je trasa zaradi dela na cesti na mojo žalost zavila na glavno cesto in takoj sem vedel, da sem pečen. Ujeli so me in končal sem v glavnini. V drugi etapi sva bila z moštvenim kolegom Robertom odločena, da ujameva pravi beg. Na začetku skok na skok, potem pa mi je končno uspelo pobegniti. Priključilo mi je še pet kolesarjev in prednost je hitro narasla na 45 sekund. Na letečem cilju sem pobral bonifikacije, nato pa smo se začeli vzpenjati. Ker sem videl, da je vse skupaj šlo prepočasi, sem nekajkrat poskusil dvigniti ritem, a ostali mi niso sledili. Do cilja je bilo še skoraj 200 kilometrov, zato sem počakal grupo. Takoj, ko so me ujeli, pa je napadel Robert in s sabo vzel še štiri kolesarje. Skupaj so ga žgali proti cilju. Prednost je narasla na devet minut in vedel sem, da bo šlo do cilja. Robert je bil drugi in tako je vlil nekaj upanja, da nas čaka uspešno nadaljevanje. Na žalost temu ni bilo tako.

"Na srečo jo je kolo tokrat odneslo bolje kot jaz. Kamorkoli sem pogledal, povsod sama kri. Telo pravi, pojdi v avto, glava pa noče."

V tretji etapi, ki mi je bila pisana na kožo sem že v prvem ovinku padel. Kolesarja pred mano je spodneslo in še preden sem se dobro zavedal, sem se že občutil trdoto asfalta. Na srečo jo je kolo tokrat odneslo bolje kot jaz. Kamorkoli sem pogledal, povsod sama kri. Telo pravi, pojdi v avto, glava pa noče. Spredaj je itak letelo in komaj sem še ujel glavnino. V kakšnem stanju sem bil, raje nisem gledal. Kmalu smo začeli s klancem prve kategorije, sam pa sem bil že povsem pečen. V cilju sem bil slabe volje in ves »pobuškan«. Vse, kar sem si želel je bilo, da bi si čez noč toliko opomogel, da bi lahko nadaljeval z dirko. Četrta etapa je bila namenjena »lizanju« ran. Na srečo je bila ravninska, na koncu pa je bil še devet kilometrov dolg vzpon po znamenitih 44 serpentinah. Ker sem prejšnji dan izgubil vse možnosti za dobro uvrstitev v skupnem seštevku, sem užival v razgledu in že planiral taktiko za naslednji dan.

"V kakšnem stanju sem bil, raje nisem gledal. Kmalu smo začeli s klancem prve kategorije, sam pa sem bil že povsem pečen. V cilju sem bil slabe volje in ves »pobuškan«."

Počasi so se v misli prikradli dvomi, če mi bo uspelo dobiti etapo in s tem obljubljeno pogodbo. Začel sem izsiljevati rezultat in v peti etapi je postalo jasno, da nisem bil pravi, ne fizično, ne psihično. Rane sicer pečejo, a problem je bil zvit gleženj. Bolelo me je vsak dan bolj, a sem stisnil zobe. V peti etapi sem napadal in napadal, a nobena kombinacija ni bila prava. Tudi v šesti etapi je bila zgodba podobna, le da mi je tu dobro uvrstitev odnesel defekt. Sedma etapa je bila pretežka zame, vsaj na papirju. Klanec dolg dobro uro ni ravno nekaj, kar bi bil sposoben preživeti, vsaj v tej konkurenci, ki je bila letos zares močna. Na moje presenečenje sem na gorski cilj priplezal z desetimi kolesarji in tako sem dobil nov zagon. Do cilja je bilo predaleč za kakšen solo napad, zato sem poskušal držati visok tempo, a prave sloge med kolesarji ni bilo. Ujela nas je večja skupina in zamudil sem odločilni napad. Klasično. Ko ima hudič mlade, jih ima veliko.

"Nezadovoljen z zadnjo dirko, z bolečim gležnjem, a odločen, da drugo leto ponovno poskusim. Kup novih prijateljev, prva zmaga in nepozabna izkušnja."

Še večjo smolo pa smo imeli v zadnji etapi. V beg smo spravili Roberta, a zadaj so pričeli vleči na polno, ker je bil v igri za zeleno majico. Ko smo ubežnike ujeli, sem napadel še sam, a tudi tokrat neuspešno. Nato je skupaj s še enim kolesarjem napadel še najstarejši kolesar s kontinentalno licenco Lexx Nederlof. Akcija ni bila nevarna, zato so ju spustili na dve minuti, in ko je bila štiri kilometre pred ciljem prednost še vedno okrog minute, sem začel verjeti, da mu bo uspelo, vendar pa mu ni. Pač ni bila naša dirka. Tristo metrov do cilja je pribrzel vlak nemške ekipe Bike Aid in lep rezultat je šel po gobe. Dirka se je končala, sam pa sem se pripravljal na vrnitev domov. Nezadovoljen z zadnjo dirko, z bolečim gležnjem, a odločen, da drugo leto ponovno poskusim. Kup novih prijateljev, prva zmaga in nepozabna izkušnja. Hvala še enkrat Matjažu Zevniku, Kolesarskemu klubu Kranj, ekipi Nex cycling team in dobrim ljudem v Yogjakarti, ki so omogočili, da sem v Azijo sploh potoval in tam preživel nepozabne skoraj tri mesece!

"Hvala še enkrat Matjažu Zevniku, Kolesarskemu klubu Kranj, ekipi Nex cycling team in dobrim ljudem v Yogjakarti, ki so omogočili, da sem v Azijo sploh potoval in tam preživel nepozabne skoraj tri mesece!"

Značke: Cestno