Matej Drinovec: Ko si ne želiš sestopiti s kolesa

Domov > Aktualno > Matej Drinovec: Ko si ne želiš sestopiti s kolesa

21.11.2018 AVTOR: DZ

"Priti na vrh ognjenika, ne da bi sestopil s kolesa je bil moj glavni cilj. Mogoče se komu zdi šmešno, a kar nekaj kolesarjev najstrmejši del prepešači," nam je tokrat zaupal Matej Drinovec.

Matej Drinovec: Ko si ne želiš sestopiti s kolesa

Matej Drinovec je sicer član moštva KK Kranj, a v zadnjih mesecih je pisal posebno zgodbo. Večina kolesarjev v tem obdobju počiva, vsaj s tekmovalnega vidika. A ne vsi. Drinovec se je dolgo časa potikal po Aziji in dirkal na tamkajšnjih etapnih preizkušnjah. Z njim smo se dogovorili, da nam v nekaj zapisih razkrije njegovo pot, dirkanje in dosežke. O dirki okrog jezera Poyang je že pisal … zdaj pa še o dirki, ki se je končala na vulkanu.

Matej Drinovec
Po koncu dirke okrog jezera Poyang smo se že naslednje jutro odpravili v Indonezijo, na dirko Tour of Ijen Banyuwangi. Gre za štiridnevno UCI dirko, ki jo pogosto odloči zadnja etapa z vzponom na vulkan Ijen. V prvi etapi je šlo na nož od starta, in ko se je le izoblikoval beg, smo si kar oddahnili. Imeli smo vse »pokrito«, a na žalost je moj sotekmovalec odpadel od bega še preden se je vse skupaj dodobra umirilo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da počakam, če se kakšna skupina kolesarjev poda v lov za prvotnim begom. V Evropi je to nekoliko nenavadno, v Indoneziji pa se tako ali tako “pali” vsepovprek. Ni bilo potrebno čakati predolgo, že smo drveli mimo okrepne postaje, kjer so kolesarji avstralske ekipe St. George tako »navili« tempo, da je peleton kompletno razpadel. Sam sem bil na pravem mestu in okrog 15 kolesarjev je začelo loviti prvotni beg. Prvih sicer nismo več ujeli, sem pa etapo končal na sedmem mestu. A besen, da nisem bil zraven, ko bi bilo to potrebno.

"Ni samo 29-odstoten naklon tisti, ki povzroča težave, pač pa je tudi podlaga v katastrofalnem stanju."
Matej Drinovec

Naslednji dan je sledila pretežno ravninska, 190 kilometrov dolga etapa. Po dobri uri se je vendarle izoblikovala ubežna skupina, v kateri sem tudi sam. Glede na profil etape sem prepričan, da nas bodo ujeli, ampak, kar je je, in šesterica nas je složno odkolesarila proti cilju. Ujeli so nas 15 kilometrov pred ciljem in na konec sem prišel v času zmagovalca. Tretja etapa nam je perfektno uspela. Jaz sem pokril prve napade, nato pa je napadel moj ekipni kolega in akcijo zaključil tako, kot se spodobi. No, skoraj. Na koncu mu je malenkost zmanjkalo do zmage, a za ekipo, kot je naša, je bilo tudi drugo mesto spoštovanja vredno! Zadnji dan nas je čakal vzpon na vulkan Ijen. Najprej 100 kilometrov ravnine, nato pa še 27 kilometrov dolg vzpon, bolje rečeno pekel. Razmišljal sem, kako bi se lotil etape. Seveda sem želel sodelovati v pobegu. Prej bom pod klancem, prej bom gor, sem si milil. Priti na vrh ognjenika, ne da bi sestopil s kolesa je bil moj glavni cilj. Mogoče se komu zdi šmešno, a kar nekaj kolesarjev najstrmejši del “prepešači”. Pa ni samo 29-odstoten naklon tisti, ki povzroča težave, pač pa je tudi podlaga v katastrofalnem stanju. Za piko na i pa poskrbijo še avtomobili, ki prehitevajo kolesarje in obtičijo s pregretimi motorji. Ponavadi ravno na najožjem delu. Etapa se je začela izjemno hitro in po približno desetih kilometrih nas je ušlo sedem. Privozili smo si okrog pet minut prednosti in s tako razliko smo začeli tudi vzpon. Kmalu smo v ospredju ostali samo še trije in vztrajali smo vse do devetih kilometrov pred ciljem, ko so nas začeli dohitevati najboljši. Nekako mi uspe “cik-cak” do vrha. Osvojil sem 24. mesto in si prisegel, da bom za naslednje leto za to etapo namestil “kompakt” gonilko. Po etapi je organizator omogočil še ogled “modrega ognja”, a bi se za to morali povzpeti prav do kraterja. Do tja pa je bilo še tri ure hoje. Potem pa bi morali še čakati do treh zjutraj, ko pride do tega pojava. Žal se nam je že mudilo naprej na dirko na Bali. Zato smo to dogodivščino pustili za naslednje leto!

Značke: Cestno