Merckxova zgodovina in Čerinove neuresničene priložnosti

Kolesarska elita se je vrnila v mesto, v katerem je Eddy Merckx leta 1974 kot prvi osvojil trojno krono.

Danes se je v Montrealu začelo 99. svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu. Prvi mavrični majici bosta podeljeni v elitnih vožnjah na čas. Ženska preizkušnja z Niko Bobnar se bo po slovenskem času začela ob 15. uri, moška z Janom Tratnikom pa ob 18.45. Toda vrnitev prvenstva v največje mesto kanadske province Quebec odpira tudi pogled v obdobje, ko je bilo profesionalno kolesarstvo precej drugačno.

Montreal je najboljše cestne kolesarje prvič gostil leta 1974. To je bilo prvo svetovno prvenstvo zunaj Evrope, njegova osrednja zgodba pa je postal Eddy Merckx. Belgijec je v isti sezoni že osvojil Giro in Tour, z zmago na 262,5 kilometra dolgi cestni dirki pa je kot prvi v zgodovini dopolnil trojno krono.

Dirka je potekala v 21 krogih po zahtevni trasi z vzponom na Mount Royal. Merckx je tekmece izčrpaval z napadi, pet kilometrov pred ciljem pa se je odpeljal skupaj z Raymondom Poulidorjem. Francoza je strl v zadnjih 200 metrih in ga premagal za dve sekundi. Bron je osvojil Mariano Martínez. Več kot sto tisoč gledalcev je spremljalo enega velikih trenutkov kolesarske zgodovine.

Dirka, pri kateri mora kolesar odločati sam

Od tistega prvenstva je minilo 52 let. Spremenili so se kolesa, prehrana, priprava, merjenje zmogljivosti in način vodenja moštev. Svetovno prvenstvo pa je po mnenju Primoža Čerina ohranilo nekaj, kar je na največjih profesionalnih dirkah skoraj izginilo. Na cestni dirki kolesarji nimajo običajne radijske povezave s športnimi direktorji, zato morajo sami prepoznati odločilni trenutek, oceniti tekmece in sprejeti taktično odločitev.

Čerin v knjigi Bili so drugi časi pravi:

»Cestna dirka na svetovnem prvenstvu je še edina dirka, ki se lahko primerja z dirkami iz preteklosti, saj kolesarji ne smejo uporabljati radijskih povezav. Pri takšnem načinu dirkanja imajo potem oprema in kolesa minimalen vpliv pri končnem uspehu.«

Prav zato ima mavrična majica posebno težo. Ne odloča samo moč, temveč tudi občutek za dirko. Kolesar mora vedeti, kdo je še dovolj svež, kateri napad je nevaren in kdaj čakanje pomeni izgubljeno priložnost. Svetovno prvenstvo je v tem pogledu redka velika dirka, na kateri sodobna tehnologija ne more v celoti nadomestiti izkušenj in tekmovalnega nagona.

Čerinova velika neizpolnjena želja

Svetovna prvenstva imajo v Čerinovi karieri tudi bolečo plat. Prvi Slovenec, ki je Dirko po Franciji končal v Parizu, je bil po svojih najboljših Tourih prepričan, da bi lahko na prvenstvu dosegel odmeven rezultat. Vendar za nastop ni odločala samo pripravljenost. Reprezentančni izbor, odnosi z zvezo in položaj profesionalca, ki je dirkal v tujini, so mu po njegovem prepričanju zaprli vrata v trenutkih, ko je bil najmočnejši.

Odlomek iz knjige Primož Čerin: bili so drugi časi:
»Meni je žal, da nisem nastopil na več prvenstvih. Sploh zato, ker sem bil po Dirki po Franciji leta 1986 vsaj dve leti v izjemno dobri formi. Tour sem obakrat, leta 1986 in 1989, odpeljal zelo dobro in po dirki ni bilo prav veliko kolesarjev, ki bi bili še motivirani. Ljudje, ki so poznali kolesarstvo, so videli, kako sem vozil v ekipi Carrera oziroma za Bontempija. Nagovarjali so me, naj grem na svetovno prvenstvo, ker bom zagotovo vozil odlično. Bil sem dobro pripravljen, potreboval sem le nekaj hitrih treningov. Kar nekaj dirk po Touru sem vozil zelo dobro. Samo kaj, ko zveza ni imela nobenega interesa. Bil sem nekakšen izobčenec, črna ovca. Sam pri sebi sem si dejal: Bolje, da o tem sploh ne razmišljam, spremeniti ne morem ničesar. Ljudje so pač takšni, kot so.

Svetovna prvenstva so bila zame glede na vse okoliščine, na katere mnogokrat nisem mogel vplivati, eno veliko razočaranje.«

Njegove besede pokažejo, zakaj zgodovine kolesarstva ni mogoče zapisati samo z rezultati. Za vsako startno listo stojijo tudi odločitve, hierarhije in odnosi, ki lahko pomembno usmerijo kariero. Čerin je na Giru leta 1986 osvojil 19. mesto, nekaj tednov pozneje pa kot prvi Slovenec končal Tour. Kljub temu na svetovnih prvenstvih ni dobil toliko priložnosti, kolikor bi si jih po svojih predstavah in takratni pripravljenosti zaslužil.

Montreal spet čaka novo zgodbo

Prvenstvo leta bo trajalo do 27. septembra. Današnja elitna kronometra sta uvod v teden trinajstih preizkušenj, vrhunec pa bosta cestni dirki članic in članov. Ženske se bodo za mavrično majico pomerile 26. septembra, moški dan pozneje. V odsotnosti poškodovanega Tadeja Pogačarja bo slovensko člansko reprezentanco na cestni dirki vodil Primož Roglič.

V Montrealu se tako srečujeta dve obdobji. Leta 1974 je Merckx na cestah okoli Mount Royala dopolnil podvig, ki sta ga pozneje ponovila le Stephen Roche in Tadej Pogačar. Dvainpetdeset let pozneje se bodo najboljši znova pomerili na dirki, na kateri je treba v odločilnem trenutku odmisliti navodila iz spremljevalnega avtomobila in zaupati lastnim nogam, presoji ter pogumu.

Prav o takšnem kolesarstvu, pa tudi o manj vidnih odločitvah, razočaranjih in življenju profesionalca, pripoveduje knjiga Bili so drugi časi. Biografija Primoža Čerina je do vključno 24. septembra 2026 na voljo po prednaročniški ceni.