Miran Cvet: "Hribolazec iz Steklarne"

Za tistih 35:51 minute iz Trbovelj, če njegov spomin drži, bi lahko tam nekje v najhujši strmini lahko postavili spomenik. Kot na Ghisalu.

Miran Cvet je na kolesu noč in dan. Z njega ne stopi niti kot je. To je še ena kavbojska zgodbica, ki kroži o kolesarskem »vesoljcu« iz Hrastnika. »Delam v Steklarni Hrastnik kot ključavničar. In to pri menjavi orodij, s katerimi izdelujemo kozarce. Delo poteka tudi pri 50 stopinjah Celzija in več. Včasih sem po osmih urah povsem izčrpan in zelo težko se prepričam, da sedem popoldne še na kolo,« je Miran razkril, kakšen profesionalni kolesar je. Garač osem ur na dan, megli se mu tedaj edino od napornega dela, ne pa od ventilčka na obročniku.

In ko pride iz službe, je vendarle tu še celo popoldne. Delo v službi pa je najboljši fitnes. »Imam dva majhna otroka. Žena dela popoldne v službi,« profi iz Hrastnika naprej razkriva svojo življenjsko zgodbo. »Nikoli nisem na kolesu več kot uro do dve uri na dan. Na leto naredil na cestnem ali gorskem kolesu le okoli 5000 kilometrov. Še enkrat toliko pa doma, v sobi na spinerju. Popoldne ko pazim na otroka, zavrtim risanke, sam pa »trajbam« urico na spinerju. Priredil sem si ga tako, da imam isto ali vsaj zelo podobno pozicijo, kot jo imam na specialki.«

Garaško delo skrbnega očeta. Mnogi še sedaj ne bodo verjeli. Skromni Miran se ne obremenjuje. Če že gre na kolo zavije iz Hrastnika proti Dobovcu in seveda proti najljubšemu Kumu. Tam do Dobovca, tam kjer je za njegove sposobnosti hribolazca pravi klanec. Pa veliko se vozi tudi z gorskim kolesom, najraje proti Kalu.

No, rekord na Kum (35:50) mu je najljubši zaradi tega, ker mu tudi klanec najbolj leži, kot pravi. Klanec na Kum sicer najbolj visi.

Na Jurišu na Vršič pa se »dela« legenda o nepremagljivem hribolazcu iz Hrastnika. Strmih tekmovalnih vzponov je kar nekaj, a na nekaterih so mu rekorde popravili tekmovalci profesionalnih klubov, ponekod njegovi časi še držijo. Z kakšnimi časi je po slovenskih klancih zaznamovan Miran Cvet bo enkrat posebna zgodba. 33:51 pa je znamka, ki jo je postavil predvsem zase na Vršič. »Zadnja leta z elitnimi kolesarji ne štartamo skupaj, a naši časi so zelo skupaj. Sicer bi se v medsebojnem rivalstvu zagotovo vse drugače izteklo, kot pokaže le ura z razmakom 15 minut, a zagotovo bi bil tam spredaj, če bi skupaj štartali,« trdi.

Dvakrat je ob koncu sezone, ko so (bili) na sporedu državna prvenstva cestnih kolesarjev v vzponu, vzel licenco elite. Iz Bohinske Bistrice na Pokljuko je bila prvo leto tretji, za Martinom Dergancem in Valterjem Bončo, naslednje leto iz Hoč na Areh so ga na bolj položni cesti kot je čez Podjelje pod Pokljuko kolesarji Save taktično znali ugnati. »Na položnejših cestah nisem imel možnosti,« doda.

Pred dvajsetimi leti in več je bil Miran Cvet pravi fenomen. Vsaj tako bi danes pisali. Talent kakršnih je malo. Rojen za cestno kolo. Rojen za pikčasto majico na Tour de France. »Leta 1985 sem zmagal na državnem prvenstvu cestnih kolesarjev v vzponu med mlajšimi mladinci iz Kobarida na Livek. Drugi je bil tedaj Valter Bonča,« je začel obujati spomine, ko smo ga vzpodbudili o starih dobrih časih v stari Jugi. In sedaj pride tudi tisto, da se ne zna peljati v skupini. Tudi na cestnem državnem prvenstvu istega leta je med starejšimi mladinci v Črnomlju osvojil prvo mesto, za njim sta bila Valter Bonča in če se dobro spominja, kot tretji Boris Premužič.

Iz KK Hrastnik je naslednje leto prestopil v Astro, v prvi članski sezoni pa na slovenskem prvenstvu osvojil 4. mesto v Idriji, potem ko je trasa vodila čez Col. »Mislim, da je zmagal Robert Pintarič, zadaj pa sem ostal čez tiste ovinke iz Godoviča. Bil sem prvo leto član, v novem klubu, prehod iz mladincev je bil težak,« je opisal zadnjo »profi« sezono.

Potem je prišla JLA. V Leskovcu v Srbiji so ga samo »postrojevali«, kolesa niti videl ni. Pa je šla kariera vrhunskega kolesarja po zlu. Naj se sedanji mladci ne pritožujejo, kako hudo jim je, v bistvu imajo vse z rožicami postlano. »Ko sem 1988 prišel iz »vojske«, sem pavziral šest ali sedem let. Na kolo sem se usedel le na morju, da sem se peljal čez kamp. Pa kakšen »pir« in se ti ne ljubi, » je opisal tiste čase. Leta 1997 pa so v Hrastniku ponovno oživili klub in pregovorili so ga. »Malce sem se vozil s kolesom in bil na dirki na Gore 15. Pa sem naslednje leto bolj resno zagrabil in 1999 sem že par dirk zmagal. Pa sem dobil še večje veselje,« pravi Miran. Zakaj vozi Scotta, zakaj prisega na Sidi, kakšna skrivnost je njegova fitnes naprava, ter kako s svojo skromno delavsko plačo plačuje štartnine sam zase pa …..

(mm)