Miro Kregar - Ultraman!

Za njim je več kot dvajsetletna kariera vrhunskega športnika, številni domači in mednarodni nastopi z nekaj izjemnimi in odmevnimi rezultati, pred katerimi se klanjajo marsikateri ‘nesmrtni’ velikani triatlona. Njegov osebni rekord na klasičnem Ironmanu znaša  zavidljivih 8h 52 min, čeprav zase trdi da ni dovolj eksploziven, da bi posegel še višje, zato se je z leti usmeril v še daljše preizkušnje, kjer ima vzdržljivost nekaj več prednosti pred hitrostjo. Čeprav, če pogledamo njegov letošnji čas s polmaratona v Ljubljani, kjer je tekel 1:18:32 in zasedel 34. mesto v absolutni konkurenci, potem vemo, da je v njegovem primeru pojem hitrosti zelo relativen…
 
 Pred kratkim se je Miro vrnil iz Havajev, kjer je že šestič zelo uspešno nastopil na legendarnem Ultramanu, ultratriatlonski disciplini. Tukaj se tudi običajnim “železnim triatloncem” začne kolcati in razdalje so več kot dvakrat daljše kot pri “navadnem” Ironmanu – 10km plavanja, 421km kolesarjenja in za konec še 84km teka. In njegov rezultat: izjemno tretje mesto!
 
 
Miro, najprej čestitke za vnovič vrhunski rezultat! Kako je potekalo tekmovanje letos?
 
Hvala! Jah, tudi letos sem imel sprva kar nekaj težav med plavanjem, ki sem jih potihem pričakoval, a sem seveda upal, da me ne bodo doletele. Gre namreč za slabost, ki se mi pojavi pri tako dolgem plavanju zaradi nenehnega zibanja na vodni gladini. To je pogosta težava triatloncev in poleg tega sem letos pozabil doma tablete proti slabosti, tako da sem se bil nekje na 7 kilometru plavanja primoran ustaviti, izbruhati in potem pač počasi nadaljevati. To se je seveda poznalo na mojem času, ko sem prišel iz vode in nadaljeval s prvim delom kolesarjenja, kjer sem se komaj prebijal skozi (prvi dan po 10km plavanja tekmovalce čaka še 142km kolesa, op.p.). Ampak, na srečo sem se nato naspal in naslednji dan je bilo na kolesu (276km) že dobro, zasedel sem tretje mesto in vedel, da bom v teku, ki je moja paradna disciplina lahko še marsikaj nadoknadil.
 
Morda bo slišati nenavadno, a kako se pravzaprav med plavanjem orientiraš, ko imaš glavo večino časa pod vodno gladino?
 
Pravzaprav imamo tukaj vsak svojega spremljevalca, ki vesla v kanuju poleg tebe in ta ima na čolnu privezan poseben jermen, ki ga vleče za seboj. Tako imaš dokaj dobro predstavo v katero smer moraš plavati, saj v morju na tleh seveda ni narisanih črt, kot v bazenu (smeh). Potem je problem še s podvodnimi tokovi, in tukaj pride spremljevalec še posebej do izraza, saj te nenehno usmerja. Na Ultramanu so spremljevalci sploh obvezni – eden med plavanjem in po dva skupaj med kolesarskima in tekaško preizkušnjo.

Pred začetkom plavalnega dela/ Foto: Tim Carlson

 
Vemo, kako piješ in ješ med tekom ali kolesarjenjem! Kako pa je s hidracijo med plavanjem?
Tukaj dejansko nimaš kam zatakniti pijače ali hrane, saj je še kako pomemben faktor vodnega upora, zato ima vse potrebščine spremljevalec v čolnu. Na približno petnajst minut je potrebno piti, občasno pa še kaj poješ in greš naprej. Deset kilometrov plavanja ni malo, in najhitrejši potrebujejo za ta segment nekje med dvema urama in pol do tremi. Zato se je zelo pomembno dobro zalagati z izgubljenimi kalorijami.
 
Pred leti si imel menda še neke druge težave med plavanjem?
 
Jah, občasno nas pride kdo pogledat… (smeh). Leta 2001 se je tako pod mano nekaj velikega premikalo. Nisem potreboval dolgo, da sem dojel za kaj gre! Skočil sem v čoln in zavpil: “Shark! Shark!” Nato so seveda ustavili tekmovanje, morskega psa pa so pregnali z električnimi palicami, ki so jih spustili pod gladino. Nimaš kaj, tam je domovanje in teritorij neke vrste morskega psa in srečanja so bojda pogosta, na srečo pa ni dosti smrtnih žrtev in napadov. Tudi letos sta v dneh pred tekmo dva prišla pet metrov od obale in je bila plaža zaprta. Ampak, to je tam nekaj običajnega!
 
Tvoji nastopi na Ultramanu so vedno vrhunski, kolikokrat si pravzaprav že nastopil tukaj in kakšne so tvoje najboljše uvrstitve?
 
Letos sem bil na Havajih že šestič na Ultramanu, še večkrat pa sem tam nastopil na klasičnem Iromanu. Dve leti nazaj sem dosegel drugo mesto, prav tako sem bil drugi leta 2001, ko je tukaj slavil naš Uroš Velepec. Potem imam še dve tretji in eno peto mesto…
 

Med tekom z Ribeirom/foto: Tim Carlson

Vsakič znova se izkaže, da je tvoja najboljša disciplina tek! Kako ti je šlo letos?
 
To je pa res! V teku sem še vedno prvi prišel v cilj! Letos smo imeli pravzaprav posebno srečo z vetrom, saj nam je ves čas pihalo v hrbet. Že dan prej, na kolesu, smo dosegali izredne hitrosti s pomočjo vetra, na določenih odsekih celo preko 80km/h. In nato sem si dejal, če bi le zdržalo do jutri, ko je na sporedu tek! In je! Tekla sva skupaj z Brazilcem Ribeiro, ki je bil tudi kasnejši zmagovalec in se dogovorila o izmeničnem narekovanju tempa. On je bil nekoliko hitrejši v klanec navzgor, jaz pa navzdol. No, na desetih kilometrih sva imela čas 37:50 in res je letelo! Ko sva izvedela, da je v ozadju odstopil glavni favorit za zmago Jonas Colting, je Ribeiro nekoliko popustil, saj je vedel, da je zmaga že praktično njegova. Na 21km sva prišla v času 1:24, nakar sem videl, da imam morda možnost napada na skupno drugo mesto, zato sem se sam podal naprej. Maraton sem pretekel v času 2:54, nato pa sem imel odlične vmesne čase tudi v nadaljevanju, tako da mi je bil nekaj časa realni cilj tudi tretji najhitrejši čas v zgodovini teka na Ultramanu. No, na 63km sem izvedel, da je drugouvrščeni v skupni uvrstitvi preblizu za menoj in da bi moral zadnji polovični maraton teči izjemno, če bi hotel loviti skupno drugo mesto, zato mi je tedaj vse skupaj ‘padlo dol’. Kot nalašč je začel pihati še nasprotni veter, moj tempo pa je drastično padel. Noge so pač postale težke, in vedel sem, da bom v vsakem primeru zmagal tekaško preizkušnjo, zato se nisem več obremenjeval. Če pa bi imel še vedno možnost osvojiti skupno drugo mesto, vem da sem bil sposoben teči okoli 6:05.
Rekord v tekaškem delu ima sicer Peter Kotland, 5:33:57. On je tedaj tekel izredno konstantno, vsakega izmed štirih polmaratonov, je tekel 1:23. Midva z Urošem Velepcem pa na ‘all time best’ lestvici zasedava četrto( Velepec, 6:13:46, 2000) in peto (Kregar, 6:14:16, 2008) mesto.

Najboljši trije: Michael Coughlin, Alexandre Ribeiro in Miro Kregar

 
Pa tvoji osebni tekaški rekordi, ko sva že pri teku?
 
Večinoma tečem samo polmaratone, saj bi me celi preveč utrudili, kar pa mi pri treningu triatlona, ki predstavlja moj glavni šport, ni v interesu. Pri polovički se telo dokaj hitro regenerira in je pravzaprav dober trening, maraton pa preveč izčrpa. Osebni rekord imam 1:14:50.
 
Morda je nekoliko zgodaj govoriti o tem, pa vendar: imaš za prihodnjo sezono že kakšne načrte, morda vnovični nastop na Ultramanu, kaj podobnega?
 
Ja, pa jih imam res! Prihodnje leto bom namreč dopolnil petdeset let, za kar se nameravam obdarovati s svojim dvajsetim Ironmanom. Pri tem si želim doseči tudi kakšen dober čas, to pa bo verjetno tudi moja deseta pot na Havaje. (skupno z Ironman in Ultraman nastopi, op.p.) Obeta se mi torej jubilejno leto, ki si ga želim kronati z dobrim rezultatom in če bo vse posreči in mi zdravje služilo, kdo ve… Že sedaj sem v dobri formi, treniram dvakrat dnevno in nekje spomladi si želim nastopiti na Ironmanu v Braziliji!
 
Je morda skrita želja tudi osebni rekord na Ironmanu?
 
Jah, za kaj takšnega pa ni potrebna zgolj optimalna pripravljenost, temveč tudi okoliščine tekmovanja. Od vremena, do trase, dnevnega razpoloženja,… Je pa možno, a za kaj takšnega se morajo resnično poklopiti vse okoliščine! Pustimo se presenetiti… (smeh).
 
Mirotu še enkrat čestitke za osvojeno tretje mesto na letošnjem Ultramanu, ter še veliko uspehov in odmevnih rezultatov v prihodnje, o čemer bomo poročali tudi na tekac.si.

Miro Kregar, zmagovalec 84km tekaške preizkušnje