Najboljši "spustaši" v zgodovini cestnega kolesarstva

Deset najboljših. Najbrž se z imeni ne boste strinjali. Na lestvici vsekakor še kdo manjka. Vsekakor Fabian Cancellara, Marco Pantani … pa še koga bi lahko našli. Morda je kdo, ki si tu ne zasluži biti. A gre za izbor novinarjev spletne strani velonews.com. In tu je njihov izbor.

1. PAOLO SAVOLDELLI: Paolo Savoldelli je na glavo postavil trditev, da se v spustih ne more dobiti velike tritedenske dirke. Savoldelli si je obe zmagi na dirki po Italiji (leta 2002 in 2005) privozil tudi po zaslugi neustrašnega spuščanja na najnevarnejših odsekih. »Še nikogar nisem videl, ki bi se tako dobro spuščal kot Paolo. Iz ovinkov ven lahko izjemno pospešuje in lahko odpelje najbolj agresivno linijo. Nikoli pa ne izgubi nadzora. To sta dve nasprotji in prav to, da ima vse pod nadzorom, ga dela dobrega, « je o Savoldelliju povedal njegov nekdanji športni direktor Sean Yates. Leta 2005 je na znamenitem vzponu Colle delle Finestre že krepko zaostajal za Simonijem in Rujanom in zdelo se je, da bo Giro izgubil prav v zadnji gorski etapi. Potem pa je uprizoril neverjeten spust. Savoldelli je dejal, da je ta občutek pri velikih hitrostih imel, ker je pred kolesarstvom treniral alpsko smučanje.

2. THOR HUSHOVD: Za mnoge je to kar veliko presenečenje. Sveže upokojeni kolesar, pa si je vsekakor zaslužil to mesto. Leta 2009 so ga v anketi L'Equipa športni direktorji izglasovali celo za najboljšega spustaša. Med drugim je svoje spustaške sposobnosti pokazal v Pirenejih na dirki po Franciji 2011. V 13. etapi je napadel na prelaz Aubisque, v spustu pa je drvel tudi 110 km/h in tako nadoknadil skoraj dve minuti zaostanka in ujel vodilna Moncoutieja in Roya ter potem zmagal. Nekaj dni kasneje je napadel na spustu s Col de Manse – tam, kjer je leta 2003 grdo padel Joseba Beloki – in kasneje dobil tudi etapo.

3. VINCENZO NIBALI: Na dirki po Franciji, ki jo je dobil, svojih sposobnosti v spustih sploh ni pokazal, saj ni bilo potrebe po tem. V preteklosti pa se je Nibali že izkazal z izjemnimi spusti. Velja za najboljšega »spustaša « njegove generacije. In to povsem upravičeno. »Spusti so me nekajkrat rešili, saj vem, da lahko v spustu nadoknadim čas, ki ga morda izgubim na vzponu. Nikoli ne tvegam po nepotrebnem, čeprav drugi tega morda ne mislijo, « je priznal Nibali. Nibali je na svoje sposobnosti opozoril leta 2010, ko je po odličnem spustu do Asola dobil etapo na dirki po Italiji. Leta 2010 je prav Nibali Ivanu Bassu pomagal do končne zmage. Takrat je Bassa vodil na mokrem spustu z Mortirola, tako da ju takrat vodilni David Arroyo ni uspel ujeti.

4. GASTONE NENCINI: Težko je primerjati stare čase z zdajšnjimi. Takrat ceste niso bile tako dobre. Še posebej ne v spustih z visokih prelazov. Tudi kolesa niso bila tako dobra. A vseeno. Gastone Nencini. Lev iz Mugella je v 50-ih letih veljal za neustrašnega spustaša. Leta 1957 je dobil Giro, tri leta kasneje pa še Tour. Vozil je v nekakšen obdobju po Coppiju in pred vzponom Anquetila. Bil je popoln kolesar, ki je lahko zmagoval na različnih terenih, a najboljši je bil v spustih. Vsaj v primerjavi s takratno konkurenco. »Nenciniju si lahko sledil samo, če si si želel umreti, « je dejal Raphael Geminiani. Leta 1960 si je Nencini rumeno majico na Touru privozil prav na spustih v Pirenejih. Na spustu s prelaza Perjuret je prvi favorit za končno zmago Riviere Nenciniju poskušal slediti, a je grdo padel in je moral zaradi poškodb končati kariero. Nencini je dobil Tour.

5. EDDY MERCKX: Najboljši na vseh terenih. Merckx je naredil vse, da bi zmagal. Napadel je lahko povsod in tudi spusti niso bili nobena izjema. Na začetku kariere so bili prav spusti njegova šibka točka, potem pa se je neverjetno izboljšal in konkurenca zares ni vedela, kje jih lahko Belgijec napade. Na Touru leta 1969 je napadel tik pod vrhom Tourmaleta in v spustu prednost povečal. Potem je po 130 kilometrih pobega dobil odločilno etapo. Znan je tudi njegov boj z Luisom Ocano leta 1971. Španec si je v skupnem seštevku privozil že osem minut prednosti. Merckx se ni predal in na Col de Mente ostro napadel, Ocana pa mu je lahko sledil. V spustu je Merckx še pospeševal, potem pa v enem izmed ovinkov padel. Ocana se mu ni mogel izogniti. Merckx je takoj nadaljeval, v Ocano pa se je kasneje zaletel še Joop Zootemelk in Španec je moral odstopiti.

6. SAMUEL SANCHEZ: Španec, ki je lani vozil za BMC, letos pa ne najde ekipe, je v preteklosti večkrat dokazal, da se zares zna spuščati. »Rojen na spolzkih cestah v Asturiji, « so zapisali pri velonewsu. Sanchez je priznal, da so mu prav prišle predvsem izkušnje iz motociklizma. »Moj oče je bil velik navdušenec na motorji, sam pa sem se kot najstnik veliko vozil z njimi. Stvari so podobne. Skozi ovinek moraš pospeševati in težo prenesti na kolo. Mokrih cest pa sem že vajen, « je priznal Sanchez, ki je večji del kariere preživel v moštvu Euskaltel Euskadi. Prvo veliko zmago je dosegel prav po zaslugi spusta z vzpona Monachil na Vuelti 2007. Tam je ujel ubežnika Manuela Beltrana in kasneje je dobil prvo izmed treh etap. Leta 2011 je zablestel tudi na Touru, ko se je neverjetno hitro spustil z Galibierja in ujel tiste, ki jim na vzponu ni mogel slediti.

7. LANCE ARMSTRONG: Ljubite ga, ali sovražite. Nesojeni sedemkratni zmagovalec dirke po Franciji je kolo dobro obvladal. Na spustih ni pokazal strahu. Se spomnite, ko je Jan Ullrich v spustu s Peyresourda pretiraval v enem izmed ovinkov in padel? Lance Armstrong je bil tik za njim, pa je uspel ostati na kolesu. Najboljši prikaz Armstrongovih sposobnosti pa smo zagotovo videli na Touru 2003. Takrat je bil Armstrong še najbolj ogrožen in zdelo se je, da je celo ranljiv. V skupinici z najboljšimi – pred njimi je bil zgolj Aleksander Vinokurov – se je Armstrong bližal cilju v Gapu. Dobre štiri kilometre pred ciljem, na spustu s prelaza Manse je Joseba Beloki grdo padel. Armstrong je bil tik za njim in se mu ni mogel izogniti. Zato pa se je odločil, da zavije levo in na travo. Z vožnjo po travi in številnih luknjah je kar nadaljeval. Tako je presekal ovinek, ki so ga naredili preostali. Na koncu je še preskočil jarek in pristal na cesti. Armstronga so preostali sicer ravno tam prehiteli, vendar se jim je takoj pridružil. Beloki je moral odstopiti. Armstrongova poteza pa je požela ogromno pozornosti.

8. ABRAHAM OLANO: Kolesar, ki je veljal za naslednika Miguela Induraina, a je v tej želji velikokrat preveč treniral, predvsem pa na težkih vzponih preprosto ni bil dovolj konkurenčen. Vseeno pa je uspel doseči nekaj vrhunskih rezultatov. Dobil je dirko po Španiji, postal je svetovni prvak v cestni vožnji in tudi v vožnji na čas. Dvakrat je bil med najboljšimi tremi na Giru in četrti na Touru. A Olano je večkrat odpadel na vzponih in potem zaostanek nadoknadil v spustu. Na tak način je tudi prišel do zmage na Vuelti 1998. Kot član Banesta je imel ob sebi zelo napadalnega Joseja Mario Jimeneza, ki je na vzponih vseskozi napadal, na spustih pa je Olano pogosto nadoknadil tudi po več kot minuto zaostanka. Leta 1995 je zasenčil tudi Induraina. Na zelo zahtevnem svetovnem prvenstvu v Kolumbiji. Olano je napadel na vzponu Cogollo, hrbet pa mu je ščitil prav Indurain. V dežju se je odlično spustil proti cilju. Tako zelo, da se mu dva hitra spustaša Mauro Gianetti in Marco Pantani nista uspela približati. V zadnjem kilometru je dobil celo defekt in se naslova prvaka veselil s prazno zračnico.

9. PETER SAGAN: V prihodnosti se bo morda povzpel še više. Peter Sagan je dokazal, da dirkalno kolo obvlada do potankosti in že pri 24 letih velja za izjemnega spustaša. Leta 2011 je v spustu z Grosse Scheidegga na dirki po Švici ujel Damiana Cunega, ki je ravno tako zelo hiter v spustih. Še istega leta je na dirki po Španiji v šesti etapi napadel v spustu in prav po njegovi zaslugi se je glavnina razbila na več skupin. »Sagan vsaj za zdaj še nima dovolj moči, da bi lahko sledil najboljšim na vzponih in se na tritedenskih dirkah potegoval za visoka mesta v skupnem seštevku. Zato so njegove neverjetne spustaške sposobnosti najbolj učinkovite v posamičnih etapah in na klasikah. Zdi se, da je zgolj vprašanje časa, kdaj se bo spustil s Poggia in dobil Milano-Sanremo, « so zapisali pri velonews.

10. SEAN KELLY: »Trdi, da je na Touru 1984 na merilcu hitrosti zasledil, da se s Col de Joux Plana proti Morzinu spušča 124 km/h, « so zapisali na velonews. Zadnjo veliko zmago je Kelly dosegel leta 1992, ko je dobil klasiko Milano-Sanremo. Prav v spustu s Poggia je ujel ubežnika Morena Argentina, ki je imel na vrhu 15 sekund prednosti.