Najdaljša etapa: Matej Mohorič v pobegu, Schmid do zmage

Na dirki po Franciji je bila na sporedu z 206 kilometri najdaljša etapa letošnje preizkušnje. Dole je gostil start, cilj pa Belfort. Prvih 150 kilometrov je bilo ravninskih. Sledil je 5,1 km dolg klanec druge kategorije s 4,8-odstotnim povprečnim naklonom na Col des Croix. Po spustu do Sain Maurice sur Mosella pa je sledil še vzpon na Ballon d’Alsace. Gre za 9,1 km dolg in zelo enakomeren vzpon s 6,8-odstotnim povprečnim naklonom.

Organizatorji so ga označili za vzpon prve kategorije. Na vrh so kolesarji prišli po 176 kilometrih. Vzpon je znan po tem, da je to bil prvi resnejši klanec, ki so ga kdajkoli uvrstili v traso dirke po Franciji. To je bilo leta 1905. Zdaj pa je bila etapa po meri ubežnikov in zato smo gledali napade vse od starta. Prava skupina se nikakor ni uspela zbrati v ospredju. Potem pa se je v ospredju znašla ogromna skupina s predstavniki skorajda vseh ekip.

Tu je bil tudi Matej Mohorič, tu so bili Wellens, McNulty, Van Gils, Campenaerts, Van Dijke in tudi Tom Pidcock, k nje bil z zaostankom 11:49 v skupnem seštevku še najbližje vodilnemu Tadeju Pogačarju. Lidl Trek se je trudil pri lovljenju, saj je bil v ospredju tudi Jasper Philipsen, medtem ko se je za točke na letečem cilju želel boriti tudi nosilec zelene majice Mads Pedersen. Sprva se je zdelo, da se kolesarji Lidl-Treka zaman trudijo, saj jim nihče ni pomagal.

Ko so omagali, pa je napadel Biniam GIrmay. Pedersen se je odzval. Najprej je ujel 20-člansko Girmayevo skupino in po več kot uri lova se je ta pridružila vodilni skupini, ki je zdaj štela kar 57 kolesarjev. Philipsen je kasneje dobil sprint, Pedersen je bil drugi, tretji pa Girmay. Ubežniki so imeli pred glavnino več kot osem minut prednosti, tako da so imele tudi druge ekipe interes zmanjševati razliko, saj je Pidcock ogrožal marsikaterega kolesarja v skupnem seštevku.

Etapa je bila zato izjemno hitra, kolesarji so imeli do klancev več kot 50 km/h povprečno hitrost. Že ob začetku prvega vzpona Col des Croix je prišlo do prve selekcije, a tisti močnejši so čakali na Ballon d’Alsace. Pidcock, Vauquelin, Van Gils, Plapp, Schmid … mnogi so poskušali, a vzpon ni bil ekstremno zahteven. Predvsem pa je bil zelo enakomeren in kolesar je lahko poskušal najti ritem. Je pa Matej Mohorič sledil, dokler je lahko. Dokončno je popustil 3,5 km pred vrhom, tako da je bilo konec z upi na vrhunsko uvrstitev.

V ospredju je bil Pidcock še vedno zelo aktiven. V zadnjem kilometru vzpona je še pospeševal in naredil selekcijo. Sledili so mu samo Plapp, Schmid, Van Gils, Vauquelin, Jegat, Tejada in McNulty. Glavnina s Tadejem Pogačarjem je zaostajala za dobrih deset minut. Sledil je dolg spust - prvih 15 kilometrov je bil to pravi spust, naslednji deset pa se je cesta še vedno rahlo spuščala. Tu sta se vodilnim priključila še Wellens in Braz. 15 kilometrov pred ciljem pa je sledila odločilna akcija. Tejada in Schmid sta napadla, odgovora pa ni bilo.

Pidcockova skupina je hitro izgubila 20 sekund. Omenjena dvojica je prišla v sprint. Večji, močnejši Schmid je bil boljši, tako da se je veselil zmage. “Trenutno ne morem verjeti. Od starta je bil neverjetno težek dan. Z ekipo smo želeli biti v pobegu. Poskušali smo vsak dan, a do zdaj se nam ni izšlo. Od začetka sem se dobro počutil, a šlo je na polno ves čas. Potem so prišli še kolegi iz ozadja, tako da sem si lahko oddahnil. Bilo je popolno,” je bil navdušen Schmid.

Sledili so Pidcock, Van Gils, McNulty, Vauquelin, Jegat, Braz, Wellens, Plapp, Garcia Pierna, Valgren, Matthews … Glavnina je v Belfort prišla z zaostankom 7:32. Pogačar je ohranil 3:36 prednosti v skupnem seštevku pred Jonasom Vingegaardom. Tretji je Remco Evenepoel z zaostankom 4:06. Na četrto mesto se je prebil Tom Pidcock, ki zaostaja za 4:15. Sledijo Juan Ayuso, Paul Seixas, Florian Lipowitz, Isaac Del Toro, Mattias Skjelmose, Lenny Martinez in Jordan Jegat, ki je tudi pridobil osem mest.