Naključna srečanja na cesti, Dominik Hafner

V času dirke Po Sloveniji sem si šel na dan druge etape malce pretegniti noge na kolo. Brez pravega cilja, nekam proti Grosuplju in od tam dalje po inspiraciji. Pod avtocestnim podvozom na Rudniku sem se ustavil v senci, ker sem moral opraviti še hiter telefonski pogovor in ravno ko sem torbico s telefonom spravljal v hrbtni žep kolesarske majice, je mimo pridrvel kolesar v živo oranžni opravi. Če se malo potrudim, ga lahko ulovim, sem si mislil in morda greva lahko del poti skupaj. V družbi je vedno lažje.

»Živijo, kam pa greš!«

»Hi, excuse me, I don't speak Slovenian. I'm from Germany!«

»Oh, ok! Where are you going?«

»To Metlika,« me je nekoliko presenetil.

Aha, še en posebnež, sem si mislil in ga vprašal: »Do you wanna ride together?«

»Sure thing, I would love to have some company,« mi je vljudno odgovoril.

Dominik Hafner je računalničar, programer, ki dela v marketingu, sicer pa je strasten kolesar. Živi v Münchnu. Vsako leto obišče svojo babico, ki je Slovenka in živi v okolici Metlike. Letos si je zadal, da jo bo obiskal kar s kolesom! V enem kosu, brez postanka!

»Ampak, kje imaš pa potovalne torbe,« sem ga začudeno vprašal, ko sem pogledal na njegovo minimalistično opremljeno kolo z vsega dvema bidonoma in najnovejšim Garminom.

»Mama in oče me spremljata z avtodomom in se dobivamo na vsakih petdeset kilometrov, da nekaj spijem in pojem, potem pa grem naprej. Ampak se ustavim za maksimalno pet minut, ker imam cilj da pridem v Metliko pod štiriindvajsetimi urami,« je še pristavil.

»Uf, to pa terja kar veliko povprečno hitrost!«

»Ja, na koncu mora biti nad 25km/h.«

Njegova mama prihaja iz okolice Metlike, a se je kmalu po srednji šoli preselila v Nemčijo, kjer je spoznala moža. Dominik je bil trmast otrok in se sicer nikoli ni naučil slovenščine, a kljub temu vsako leto vsaj dva tedna preživi v Sloveniji. S cestnim kolesom se je srečal šele pri dvajsetih, a ga je tako prevzelo, da je zadnjih deset let povsem predan kolesarstvu in na leto naredi več kot deset tisoč kilometrov. Med Covidom je začel kolesariti še bolj načrtno in si začel zadajati vedno višje cilje. Ali lahko prevozim 500 kilometrov v enem tednu? Kako hitro lahko prekolesarim 100 kilometrov ipd. Tako so si denimo lani s prijatelji zadali cilj prekolesariti od Münchna do Garde v enem zamahu. Ko je prišel na cilj je bil sicer popolnoma izmozgan, a se je takoj začel spraševati: Do babice bi bilo vsega skupaj 150 kilometrov več, le višinskih metrov je verjetno dvakrat toliko. In nov izziv je bil pripravljen!

Avgusta lani je nato prvič krenil proti Sloveniji s kolesom, le da si je pot razdelil v dve etapi. Ko je prišel na cilj, mu je bilo jasno, da mora naslednjič poiskusiti v enem kosu. Pozno jeseni se je začel sistematično pripravljati z dolgimi nizko intenzivnimi treningi, opravil je temeljit zdravniški pregled in začel trenirati po načrtu. Spomladi je sledilo kar nekaj treningov, ki so bili dolgi skoraj tristo kilometrov, za katere je moral na kolesu presedeti več kot deset ur. A se je izplačalo, saj je bil v tistem trenutku, ko sva se srečala, na dobri poti da mu podvig dejansko uspe pod štiriindvajsetimi urami.

Pred trgovino v Šmarju-Sap sva zagledala družinski avtodom, pred katerim sta mu navdušeno mahala starša in mali kužek. Spoznali smo se, naredil sem še nekaj fotografij, nato pa smo se poslovili. Dogovorila sva se, da ostaneva v stiku po elektronski pošti, da mi sporoči, kako mu je šlo. Na koncu je Dominika premamil sladoled v Novem mestu in je za dobrih 505 kilometrov potreboval štiriindvajset ur in pol s postanki vred, a se zaradi tega ne vznemirja preveč. Na trasi je premagal kar 6000 višinskih metrov vzpona, povprečna hitrost pa je bila na koncu 25,9 km/h. Natančno analizo njegove vožnje si lahko ogledate na tej povezavi. V tem času je popil okoli 15 litrov tekočine, kjer so bile dve Fanti in tri Coca-cole, pojedel tri sendviče, 17 energijskih gelov, 1 kilogram špagetov in še nekaj muffinov ter riževih kolačkov.

Po več kot dvanajstih urah spanja se je odpravil na cilj zadnje etape dirke Po Sloveniji, kjer je stal blizu cilja, saj je upal na uspeh katerega od nemških šprinterjev, pa sta mu šov pokvarila Tadej Pogačar in Matej Mohorič. A je bil vseeno navdušen, saj je velik oboževalec slovenskih kolesarjev in vé prav vse o naših junakih. Po tednu počitka se je nato odpravil proti domu, zopet s kolesom, jasno! A tokrat si je vendarle nadel nekaj potovalnih torb in si traso razdelil v nekaj etap, saj si je želel vendarle vsaj malo uživati.

Dominik je sicer tudi velik oboževalec legendarnega nemškega kolesarskega zvezdnika Jana Ullricha, svojo strast pa je pred kratkim nagradil z nakupom originalne Janove majice iz leta 1997 iz obdobja T-Mobila. To mu je prodal član Ullrichovega kluba oboževalcev Jan Ullrich Ultras, ki je najprej zahteval dolg pogovor po telefonu, da ne bi majica slučajno prišla v roke preprodajalcem. Dominika je tako navdušil, da bo zdaj odprl frakcijo kluba oboževalcev Jan Ullrich Ultras München!