Zazvonil je telefon: "Odpri net." Kaj pa je, sem nejevoljno siknil proti glasu iz slušalke med množico življenjsko pomembnih opravil. "Pa jebemti! Odpri!" je skoraj zarjul nazaj sogovornik.
Zdrznil sem se in začel s pogledom begati po zaslonu… Pa kaj bi rad, sem si mrmral v brado, že takoj bi moral vedeti, da se je zgodilo nekaj slabega, a kot vedno sem bil popoldan zapreden v kokonu misli, predstav, fiksacij in kalkulacij velepomembnosti.
"Bil je kolesar, gorski kolesar" je pisalo na mtb.si, z naslovne fotografije pa je z rokami za glavo zrl Gorazd Stražišar. Glasnik slabih novic mi je spolzel iz rok na mizo. Možganski procesor je potreboval nekaj sekund, da je vklopil program za adaptacijo resničnosti. Ne, ne, to najbrž ni to, gotovo ni to. Tokrat zanikanje ni delovalo. V isti sekundi so ga spodnesla kruta dejstva: Gorazd se je ubil. Na gorskem kolesu. Ni ga več. Stražišarja ni več.
Do zdaj bi se že moral naučiti, da nam stvari spolzijo iz rok, ljudje pa odidejo. Ostanejo trenutki. Eden takih trenutkov je lep spomin na leto 2007, ko mi je prinesel svojo knjigo in vanjo napisal posvetilo. Klepetala sva o tem in onem, kot vedno je bil neposreden in je brez dlake na jeziku izrekal misli. Včasih je bil kruto iskren, kar si je zaradi bogatih in pestrih izkušenj lahko privoščil. Poslušali so ga tudi tisti, ki so bili sicer prepričani, da so vse izvedeli že ob rojstvu. Šele ko je odšel, sem pogledal posvetilo, zahvalo, ker se vsi trudimo za isto stvar – približati kolesarstvo ljudem. Posvetilo o "naši stvari", kot je napisal. Njegovo knjigo znam na pamet.
Stražišar bi moral živeti. Desetletja se je na vse mogoče načine trudil, da bi gorsko kolesarstvo dobilo državljanstvo v Sloveniji. In ravno ko je Tanja Žakelj prinesla domov skupno zmago v svetovnem pokalu in je gravitacijska ekipa Unior Tools Team pod vodstvom Tineta Mahkovca dosegla prve vidnejše uspehe, je odšel. Ne pretiravam, če zatrdim, da je gorskokolesarska renesansa tudi posledica njegovih pionirskih prizadevanj, drobnih trenutkov, ko je silil z glavo skozi zid, preusmerjal tok zgodovine, navdihoval posameznike in kot vol vlekel voz gorskega kolesarstva naprej. Tudi po zaslugi njegovih člankov, delavnic, izobraževanj učiteljev gorskega kolesarstva, parka in ne nazadnje knjige se Slovenci in Slovenke znamo voziti tudi kje drugje kot po asfaltu. Ta človek bi moral na stara leta uživati sadove svojega dela, gledati bi moral nove medalje v eliminatorju, zmage v krosu in drugih disciplinah… Moral bi… Joe Breeze lahko na stara leta obračunava s sedanjostjo, analizira preteklost in razmišlja o prihodnosti. Tudi Gorazd bi moral imeti priložnost slediti nizu svojih izkušenj. V reviji je večkrat prispeval mnenje, ko smo pisali o preteklosti ali smo se odločali, katere trende je vredno poudariti in izpostaviti.
Na žalost je eden od trendov tudi ugašanje klubov z dolgoletno tradicijo. Zaradi gospodarsko-finančne krize, zaradi logike kapitala, zaradi zakonitosti trga in zaradi ne vem še česa usiha Sava. Kolesarski klub Sava! Klub z več kot 45-letno tradicijo, ki je proizvedel nekatere največje kolesarske ase, nazadnje Mateja Mohoriča, se je znašel na robu preživetja… Kolesarstvo je kruto, skoraj tako kruto kot življenje. Če lahko na eni strani sveta, kot boste brali o Ugandi, kolesa pomagajo moškim, ženskam in otrokom iz revščine, na drugi strani zaradi drugačne revščine ljudje sestopajo s koles in se lahko za prihodnost obrišejo pod nosom.
Kolesarstvo je v določenih trenutkih tako kruto, da se lahko samo zjokamo. Vsakdanjega življenja namreč, takšnega, kot pač je, nimam preveč rad. Imam pa zelo rad kolo, ker mi ga lajša. Začaran krog, vem. Gorazd ni bil ujet v njem. Njegovo vsakodnevno življenje je bilo kolo. S kolesom in za kolo je živel. Ni ga potreboval za to, da mu je bilo lažje. Ni potreboval ostale navlake. Bil je naš vzornik, bil je to, kar bomo mi morda v naslednjem življenju. Nikoli mu z besedami nisem vrnil zahvale za “našo stvar”.
Zdaj ko ga ni, je tako kot pri vseh, ki jih singla življenja prehitro vzame iz naše grupe. Kar koli rečemo, je brez smisla. Pa vseeno: Gorazd, hvala ti za našo stvar! Se vidimo v naslednjem življenju.
Kazalo iz vsebine 11-12
Pokaži kaj voziš: Jure Berk
45 let Save
Tina Mahkovec
Vozili smo kolesa Rose Xeon, Giant Talon, Fuji Nevada, Lapierre Cyclo Cross
Ko berem zadnjih nekaj Biciklov imam čedalje bolj občutek da v Sloveniji obstaja, oziroma kmalu bo obstajal, samo en kolesarski klub. Prav tako ni Bicikla, da noter nebi bilo enega Čerinovega testa. A res noben drug uvoznik noče dati nič na test? Pohvale pa za SmarWheel in predstavitev Berkove rakete.
Uspešno ste se registrirali. Na vnešen e-mail naslov smo vam posredovali povezavo za potrditev registracije.
Registracija uspešno zaključena. Samodejno ste bili prijavljeni v portal.
Forum komentiranje
Trenutno še nimate dovoljenja za komentiranje objav na forumu. Za aktiviranje posredujte uporabniško ime na [email protected].
Mali oglasi
Trenutno še nimate dovoljenja za dodajanje in komentiranje malih oglasov. Za aktiviranje posredujte uporabniško ime na [email protected].
Mali oglasi
Uporabniku omogočamo istočasno objavo največ 3 malih oglasov. V primeru, da bi želeli imeti objavljenih več malih oglasov istočasno, je potreben vpis na vročo stran. Za več informacij nam lahko pišite na [email protected].
Komentiranje novic
Trenutno še nimate dovoljenja za komentiranje novic. Za aktiviranje posredujte uporabniško ime na [email protected].
Končno članek o MOJSTRU PRVE KLASE!! (Berk)