Ni slab rezultat, ampak prišel sem po etapno zmago

Vsekakor je bilo kar presenečenje, da smo v pobegu dneva v etapi s ciljnim vzponom videli tudi Mateja Mohoriča. Ta se je znašel na pravem mestu, to pa je potem želel izkoristiti, čeprav je vedel, da mu etapa s tako zahtevnim ciljnim vzponom ne ustreza preveč.

"Danes ni bila etapa, ki sem si jo zamislil, da bi kaj poskušal. Želel sem samo mirno priti do cilja in hraniti energijo za torek in četrtek. Nisem niti oblečen tako kot bi bilo treba, če bi hotel v pobeg, saj nimam enodelnega dresa. Ampak, na začetku so napadali od starta in želel sem samo potegniti, da bi nevtraliziral ta poskus napada. V ozadju pa so naredili “barrage” in smo se nekako odpeljali," je za RTV Slovenija takoj po cilju dejal Matej Mohorič. Tako kot večina ostalih kolesarjev je na cilju obsedel v travi, si poskušal oddahniti po hudem naporu, potem pa je opisal še del dogajanja:

"Najprej sem bil v ozadju, da bi ostale nekoliko upočasnil, tako da bi lahko naši na vzponih iz ozadja poskušali priti v pobeg dneva. Na koncu sem se počutil dovolj dobro, da sem si rekel, da bom poskusil. Vseeno, na Touru nikoli ne veš, saj velikokrat pride do napadov daleč pred ciljem in potem mnogi obupajo. Sploh kolesarji za vzpone lahko ostanejo v ozadju in imaš tako več možnosti. To se je tudi zgodilo, a sem takrat, ko je napadel Matteo malce preveč okleval. Nisem se odločil, da mu sledim. Ko je imel deset metrov prednosti, je bilo prepozno."

Prepozno za Jorgensona, zato pa se je kasneje vendarle uspel odlepiti od ostalih ubežnikov, kar mu je prineslo boljši izhodiščni položaj pred zadnjm vzponom: "Potem sem se odcepil še z dvema drugima kolesarjema, na začetku tremi, ampak nismo uspeli izničiti razlike pred spustom. Na zadnjem vzponu pa gre vsak na svoje mesto. Kar imaš, imaš. Tretje mesto ni slab rezultat, ampak jaz sem sem prišel dobiti eno izmed etap. Je pa res, da je jutri dan počitka. Tole bomo pustili za sabo in potem pridejo take etape, ki so mi bolj pisane na kožo."

Za RTV Slovenija je še opisal, kako se je boril z zadnjo strmino. Puy de Dome je namreč zelo strm klanec, ki pa ga večina kolesarjev ni poznala, saj se na vrh s kolesom ne sme: "Vseeno je tisoč višinskih metrov. Na začetku vzpon ni prestrm in tam sem bil že na robu svojih zmožnosti. Ko je vzpon na koncu postal bolj strm, mi je celo bolj ustrezalo, ker imamo doma v Slovenijo veliko strmih klancev in na njih pogosto treniramo. Tam sem se počutil bistveno boljše. Tako sem poskušal priti na vrh kolikor hitro se je dalo. Na koncu pa sta iz ozadja prišla Latour in Woods. Ta pa je zasluženo zmagal."