Od začetka do konca - Revija BICIKEL ( Št. 88 maj-jun )

Kot lahko zapišem brez pretiravanja, tudi zgodovina slovenskega športa. Kolesarstvo je zasedlo pomembno mesto v vseh slovenskih medijskih kanalih in na družabnih omrežjih po zaslugi Primoža Rogliča, ki je letos potrjeval odlično pripravljenost na vseh etapnih dirkah, na katerih je nastopil. Čutilo se je, da se piše športna zgodba leta in sledil je medijski pritisk z ugibanji, do kod lahko Primož pripelje rožnato majico. Morebiti tudi do končne zmage na tritedenski dirki?

Svoje priložnosti na italijanskih cestah iščejo tudi Grega Bole, Jan Polanc in Kristijan Koren, a 102. izvedba Dirke po Italiji je zgodovinska za slovenski šport že zaradi dominantne zmage Primoža Rogliča na prvi etapi. Ne le mediji in ljubitelji kolesarstva, tudi občasni spremljevalci športa dnevno spremljajo dogajanje na tritedenskem spektaklu in ob njem. Še pred startom druge etape smo v medijih zasledili špekulacije, ali bo slovenskemu kolesarju uspelo nositi rožnato majico vsak dan vse do cilja v Veroni. V preteklosti je to uspelo štirim kolesarjem.

Leta 1919 je želel Costante Girardengo nadoknaditi izgubljeni čas, potem ko med prvo svetovno vojno štiri leta niso organizirali dirke. Na desetih etapah je nanizal sedem zmag in kot prvi v zgodovini vodil od starta do cilja. V dolgi karieri je od enajstih Girov dobil dva in zbral 30 etapnih zmag. Leta 1925, ko je zabeležil zadnjo etapno zmago na italijanski pentlji, je v rožnatem dresu od druge etape do cilja dirkal Alfredo Binda. Eden njegovih vzdevkov je bil »Diktator«, kar pove vse o njegovi prevladi. Leta 1930 so mu organizatorji po 33 etapnih zmagah na petih Dirkah po Italiji plačali, da se je ni udeležil, kar je bil v številnih pogledih največji poklon. Na dirki po Italiji je skupaj osvojil 41 etapnih zmag in pet v skupni razvrstitvi. Leta 1973 je Dirko po Italiji rutinirano osvojil Eddy Merckx. Povedel je že na prvi etapi in vodil do cilja, osvojil šest etap in poleg skupne razvrstitve zmagal tudi v etapnem točkovanju.

Gianni Bugnot je bil četrti, ki mu je uspelo rožnato zmagoslavje »od zore do mraka«. Leta 1990 je začel, tako kot Primož Roglič, z zmago na uvodnem kronometru. Kazalo je, da je njegovo slavje neizogibno, a ni bilo tako preprosto. Naravno nadarjen športnik je bil slab na spustih. Psiholog mu je svetoval, naj pol ure na dan sistematično posluša Mozartova dela in si jih v glavi ponavlja na tehnično zahtevnih odsekih. Taktika je obrodila sadove že na dirki Milano–San Remo, nato pa še na Giru. Gianni Bugnot in Primož Roglič sta se srečala pred začetkom tritedenskega rožnatega spektakla, ob tem pa so se kot plaz usula ugibanja, ali ga lahko Primož Roglič nasledi in se tako uresniči upanje spletnega komentatorja, ki je zapisal: »Upam, da Primož rumenega dresa do Verone ne obleče več.«

Nosilci majic so po etapah deležni še tihega »nasprotnika«: medijskih obveznosti. Tako je Primož Roglič že prvi dan čakal na vročem stolu, vse dokler ni prišel v cilj zadnji kolesar na startu. Po treh urah ga je čakala še razglasitev in vse to so malenkosti, ki se nabirajo skozi tritedenski spektakel.

Do prvega konca tedna v juniju, ko pride dirka tudi najbližje Sloveniji, je še daleč, a ne predaleč za načrtovanje, katere ovinke na letošnji Dirki po Italiji bodo zasedli glasni slovenski navijači.

Kazalo


Fotolov - Svetovni pokal v spustu Maribor


Rožnati Primož Roglič na dirki po Italiji.


Intervju Jaka Primožič


Velodrom je odprt tudi za kolesarje


Vozili smo: Factor One


Sestavljanje cestnega kolesa