Odšel je Gorazd Stražišar. Gorski kolesar!

Odšel je Gorazd Stražišar. Gorski kolesar!
18.11.2013 AVTOR: Švigelj Uroš
"Nisem ne DH-er, ne XC-jaš, ne freerider, ne dirtjumper, ne streetaš ... pa mogoče še kdo; naj mi oprostijo tisti, ki sem jih pozabil."

Tako se je Gorazd Stražišar opisal v svojem MTB priročniku: Sem kolesar. Gorski kolesar. 

»... in zato je bistvo gorskega kolesarjenja čisto drugje, kot pa le v merjenju metrov dolžin skoka ali minut pri vzponu. Je šport in ni samo šport. Je tudi doživetje okolice in lepote narave. Če vsega tega ne občutiš, se težko imenuješ gorski kolesar. Potem ostane samo šport. Gola dejstva, kaj kdo lahko in drugi ne. Tako kot pri vseh drugih športih. Pri gorskem kolesarstvu bi pa lahko rekli, da vsi uživajo, nihče pa ne tekmuje ... «
 

»Občutek, ko ti uspe prikolesariti na vrh in se ti odpre prelep razgled, je plačilo za vse napore, da bi dosegel cilj. Ob tem pa veščina in tehnika pomagata premagati vse ovire, ki se mnogim zdijo nepremagljive. Pravijo, da smo nori že zato, ker se jih sploh lotevamo. «
 

V gorskem kolesarstvu je bil, odkar ta v Sloveniji sploh obstaja, številne je indoktriniral, za srečne izbrance je izdelal karbonske Nase, pomagal je ustvariti Elan Bikes in ne nazadnje mu je uspelo Slovence pripeljati na smučišča tudi takrat, ko na njih ni snega.
 

»Od nekdaj sem trdil, da ta velika modra kugla ne bo zdržala tega tempa. Da jaz in moja generacija gremo še nekako skozi, na tesno sicer, za preostale, mislim na precej mlajše kolesarske kompanjone, pa ne bo tako enostavno. No, kaže, da že zame ne bo enostavno. Pehanje za dobičkom in zapravljanje čez vse mere so pripeljale do tega, da se kot gorski kolesar delno veselim. Čudno. Po eni strani gre vse nekam, mi pa bomo kolesarili vse leto. Do konca. «
 

Težko se bo sprijazniti, da je danes sredi dneva, ko se je sonce še enkrat nasmehnilo zimskemu hladu, Gorazd za vedno parkiral kolo na domačem Toškem čelu. »Zima ... Zame pride zmeraj prekmalu. No, če pa je že tu, jo izkoristimo, kolikor se da ... «

V spomin Gorazdu objavljamo članek Uroša Buha iz revije Bicikel 11-12/2011, v katerem smo se spominjali pionirskih časov karbonskih koles. 

Od rezanja valov do karbonske odličnosti

To, kar je Rog v najlepših letih naše bratske republike predstavljal širokim množicam tako ali drugače navdahnjenih kolesarjev, je sredi devetdesetih Gorazd Stražišar pomenil poznavalcem gorskega kolesarstva v Sloveniji. Karbonski okvirji njegovih koles lastne zasnove ter izdelave so tedaj pomenili revolucijo, tako v tehnološkem kot v estetskem smislu, zanje pa si je povrh vsega izmislil še fenomenalno ime – NASA Bikes.

Seveda ime nima nič skupnega z ameriško vesoljsko agencijo, vendarle pa asociacija na to, kar NASA simbolizira v svetu znanosti in inovacij, nadene Gorazdovim kolesom še ščepec mistike. In kult se rodi!

Celotne zgodbe z detajli o Gorazdu Stražišarju je preveč za tokratni odmerek Bicikla, zato se bomo posvetili zgolj njegovemu prispevku k razvoju gorskih koles in s tem neločljivo povezani vpeljavi uporabe kompozitnih materialov. Izhodišče te pripovedi kljub vsemu ni povezano s kolesarstvom, temveč nekim drugim športom, ki je razcvet doživel že v začetku osemdesetih let – jadralnim deskanjem. Gorazd je bil namreč tedanji jugoslovanski reprezentant ter skupaj s somišljeniki tudi avtor prve slovenske knjige o jadralnem deskanju. Že tedaj je ugotavljal, da so plastične jadralne deske pretežke in zato prepočasne, konkurenčnih pa v Jugoslaviji preprosto ni bilo mogoče dobiti. Od tod pravzaprav prva pobuda po uporabi drugačnih materialov in razvoju lastne opreme – ob preprosti želji biti boljši, hitrejši in bolj konkurenčen tujcem.

Zase in za svoje prijatelje je začel izdelovati jadralne deske, kjer je začel prvič uporabljati kompozitne materiale, torej karbon, obenem pa je dodobra razvil tako imenovano "sendvič tehnologijo", pri kateri se na stiroporno jedro z ojačitvami nanaša plasti karbona, kot vezivno tkivo pa se uporablja epoksismola, ki je prožnejša in bolj elastična od poliestra in zato primernejša za večje obremenitve. Vse skupaj se nato dokončno oblikuje in lepi s pomočjo vakuuma, saj je sicer nemogoče oblikovati tako dodelane krivine.

GS
Gorazd (tretji stoječi z leve) v deskarskih časih

Kaj boš, mali Slovenček?!
Ko je končno izpilil izdelavo svojih desk, ki so bile tedaj tudi v svetovnem merilu v samem vrhu, ga je življenje spontano začelo usmerjati v gorsko kolesarstvo: "Ko sem se počasi že poslavljal od deskanja, me je prijatelj nekega dne zvabil na gorsko kolo in to me je potem v kratkem času popolnoma 'zastrupilo'. Tedaj smo vozili tista težka gorska kolesa, ki sprva niso imela niti prednjega vzmetenja in ki so bila seveda železna in aluminijasta. Vmes sem imel hudo poškodbo, kjer sem si zlomil vrat in po nekajmesečnem prisilnem počitku sem začel razmišljati o polnovzmetenem kolesu. Tedaj so bila ta še zelo redka in sam sem bil lastnik enega prvih vrhunskih – Mongoose Amplifier! Sicer sem po duši crosscountry kolesar, ki pa ima zelo rad zahtevnejše spuste. Tedanja geometrija – zlasti kot prednjih vilic, ki je bil tedaj standarden okoli 73 stopinj – mi za te nikakor ni ustrezala. Pa sem nekega dne prišel na idejo, da bi poskusil tehnologijo, ki sem jo razvil pri izdelavi desk, aplicirati na izdelavo okvirjev za kolesa."

Seveda so se mu sprva vsi znanci posmehovali, češ: "Ti boš izdeloval kolesa iz karbona, mali Slovenček! Ali ne bi tega doslej poizkusili že vsi drugi, če bi bilo le možno?!" Pa se ni oziral na opazke in se je namesto tega raje zaprl v delavnico. Pisalo se je leto 1994 in vloga karbona je bila v kolesarskem svetu obrobna, a prvi rezultati so hitro začeli prihajati iz njegovega šišenskega alkimističnega laboratorija in obenem že nakazali povsem novo smer razvoja gorskih koles in okvirjev.

"Hitro sem razvil sistem konstrukcije, torej zopet stiroporno jedro s prečnimi karbonskimi ojačitvami, ki sem ga oblekel v karbon z epoksismolo, in zopet vakuumski sistem, kjer sem celoten okvir oblekel v nepredušno vrečko iz plastične folije in nanjo pritrdil vakuumsko črpalko, ki sem jo pustil vklopljeno kakšni dve uri. Zelo enostaven sistem, ki sem ga sčasoma nadgradil le s tem, da sem okvir ovil v dvojno folijo (spodnja je bila perforirana), vmes pa sem dal še žaklovino in tako je ves odvečen epoksi odtekel. Tak način konstrukcije mi je enostavno dovoljeval tudi različne geometrije in velikosti, pri čemer sem vedno izhajal iz gonilnega ležaja. Tako je bil vsak okvir povsem specifičen, po merah in velikosti prilagojen naročniku, ki je imel pogosto vpliv tudi na zaključni dizajn! «

Težave, na katere je Gorazd naletel na začetku, so bile povezane predvsem z iskanjem idealnih razmerij med številom plasti karbonske tkanine na eni strani in na drugi z vprašanjem, kako enakomerno prepojiti vsako plast posebej z vezivom, torej epoksijem. Pri tem je na bolj obremenjene dele okvirja, torej spoje pri krmilnem in gonilnem ležaju, in pri vpetju zadnje nihajke nanašal tudi do petnajst plasti tkanine, medtem ko so ostali spoji potrebovali le od pet do deset plasti. Potrebni so bili številni poskusi in ure predanega dela ter analiz, a rezultati so bili vedno bolj spodbudni.

nasa
1995/95 - Prvo kolo NASA z okvirjem v vakuumski vreči.

Množična proizvodnja? To pa ne
Kolesa so se dobro vozila, bila so toga in udobna obenem, niso se zvijala ali pokala. Zaradi (s stiroporjem) polnjenega trupa so bila tudi zelo tiha in poleg pohval ter dobrih odzivov je Gorazd začel dobivati tudi vedno več naročil. Sprva so bili to njegovi kolesarski znanci in prijatelji, kmalu pa so zanj slišali tudi nekateri tuji proizvajalci, med drugim Hot Chili, ki je bil tedaj vodilni v Evropi v razvoju polnovzmetenih koles. "Predstavniki Hot Chilija so me vprašali, ali bi bil pripravljen za njih narediti kolo, ki bi bilo nekakšna karbonska različica njihovega tedaj zelo uspešnega aluminijastega polnovzmetenega modela. Tega sem se seveda z veseljem lotil, in ko smo ju potem primerjali in testirali, smo ugotovili, da ima karbonska različica kar nekaj prednosti: kolo je bilo lažje, trše in veliko lepše se je vozilo! Seveda so si takoj zaželeli, da bi jih začel proizvajati zanje, in ko sem jih vprašal, koliko imajo v mislih, so rekli, da od 50 do 60 koles na mesec. Pa sem jim razložil, da to pač ne bo šlo, saj jim lahko zagotovim le dva do tri, kajti sicer bi se moral širiti v nekakšno proizvodnjo, tega pa si preprosto nisem želel."

Na tej točki se je izkazala Gorazdova prava strast, ki ga je v osnovi gnala in vabila k raziskovanju novih razsežnosti izdelave jadralnih desk in potem gorskih koles – namreč, ljubezen do športa in preprosta želja po boljšem športnem orodju. Ista strast ga je sočasno za vedno ohranila v luči butičnega izdelovalca in glede tega se nikoli ni pritoževal ali obremenjeval zaradi izgubljene priložnosti "postati velik". Ko je prvič omenil karbon, so se mu mnogi kolesarski strokovnjaki posmehovali, danes pa praktično ni vrhunskega kolesa brez tega kompozita.

"Celo v spustu in tamkajšnjih kolesih, kjer je do pred kratkim veljalo, da so obremenitve res prevelike za karbon, so sedaj največji proizvajalci prišli do spoznanja, da je trik v uporabi pravilne tehnologije – ima ga že GT, razvija ga Specialized. Pri aluminiju je stvar dokaj enostavna, izbereš osnovne cevi, jih razrežeš in pošlješ na Kitajsko ali v Tajvan, kjer ti mojstri potem vse skupaj zavarijo za par dolarjev – v Evropi so namreč odlični varilci redki in zato predragi! No, pri karbonu pa zadeve ne potekajo strojno in po tekočem traku, saj moraš praktično začeti 'na roko'. Šele ko so veliki proizvajalci po dolgih letih odkrili vse postopke, so začeli iz kalupov prihajati kvalitetni okvirji, kjer ni bil vsak tretji kos za v koš. Eden prvih je bil legendarni Trekov Y-model, ki je bil sicer super, a jih je ogromno počilo. Druga zgodba o neuspehu so GT-jevi prvi poskusi narediti kolo, ki bi bilo v celoti strojno izdelano; želeli so priti do tega, da bi kolo preprosto 'padlo' iz mašine! Pri tem so za vezivo namesto epoksija uporabljali polietilen, in ko si potem poskusil z nožkom zarezati v okvir, si lahko skoraj izrezal vdolbino. In ta tehnologija je potem GT praktično spravila v bankrot. Da bi jo potencialno izpilili do točke, kjer bi delavec v stroj naložil karbon in bi na drugi strani prišel ven 'ready-made' okvir, je bilo nepredstavljivo drago."

nasa

FBC DH verzija 2000 – eno redkih koles NASA, narejeno za DH z vso DH
opremo in 18 centimetri hoda



Vrhunec
Kljub marketinškemu zvenu deklaracije "doživljenjska garancija na okvir" je Gorazd kupcem svojih koles nudil natanko to, pri čemer še danes z veseljem pove, da se zaradi počenega okvirja ni vrnil nihče. Med svojimi konstrukcijskimi zamislimi je le redko zahajal s poti polnovzmetenih koles, ki se jim danes reče vsegorska, njegova edina omejitev pa je bilo nekaj osnovnih fizikalnih postavk in širina oblikovalske domišljije. Rad je eksperimentiral s skicami, preizkušal vedno nove stvari, se naučil celo tehnike airbrush, s katero je vsakemu kolesu vdihnil še povsem edinstveno identiteto.

Kljub temu da je bil zaprisežen gorski kolesar, je občasno vendarle sprejel kakšen izziv in tako je denimo za znanca ustvaril edinstveno trial kolo za premagovanje ovir, pri katerem je bil celo sedež – zlivajoč se z zgornje cevi nad zadnje kolo – del okvirja, kot je danes značilno za trial motorje. Potem je tu mestno kolo, za katerega mu je skico prinesel mladi oblikovalec Gregor Markelj, in to je posredno pravzaprav edino Gorazdovo kolo, ki je doživelo serijsko izdelavo, saj ga je mladenič ponudil in uspešno prodal velenjskemu Veplasu, ki ga je nekaj časa uspešno proizvajal. Naredil je še nekaj crosscountry okvirjev, pa enega za dual, na katerem je Dejan Gorenc nekajkrat zmagal v popularnih "bikefight" tekmovanjih, vmes pa ves čas razvijal nove ideje. Vse dokler...

"V tistem času je 'gorskokolesarski boom' iz začetka devetdesetih počasi popuščal, prišli so veliki trgovci in prevzemali trg, in ko smo v spodnji Šiški odprli kolesarsko trgovino, se je izkazalo, da je bila na žalost nekoliko pred časom, saj smo imeli v svoji ponudbi zgolj vrhunska kolesa in komponente ter nismo zajemali nizkocenovnih koles, ki bi ustvarjala dobiček, zato tudi nismo dolgo poslovali. Kolesa sem vmes sicer ves čas izdeloval, a tudi tega sem se na neki točki preprosto naveličal! Nisem imel več motivacije, saj sem pač dosegel nekakšen vrh in me stvar ni več tako močno privlačila."

nasa
Garda – prvo kolo NASA, s katerim je Stražišar odpeljal Maraton Extreme.

Novo poglavje
Leta 2002 se je nato zgodil preobrat, ki bi lahko Slovenijo še danes predstavljal v najvišjih svetovnih krogih izdelovalcev koles. Podjetje Skimar, ki je imelo v lasti del begunjskega Elana, je namreč kupilo legendarno znamko Rog. Zastavili so povsem novo linijo koles Elan Bikes in zgradili lastno proizvodnjo na Letališki ulici v Ljubljani. Ker je Gorazdov sloves konstruktorja in inovatorja prišel tudi do njih, so ga povabili k sodelovanju in tako je v novem podjetju postal produktni vodja in je narekoval smernice oblikovanja in razvoja proizvodnje koles.

"Jaz sem dejansko dobil neko idejo in rekel denimo: ‘Razvili bomo polnovzmeteno kolo, ki bo namenjeno za takšno in drugačno vožnjo, imelo toliko in toliko hoda. ’ Predlagal sem grobo obliko, nato pa so detajle – tako oblikovne kot produkcijske – razvili in dodelali na drugih oddelkih. Imeli smo celotno proizvodnjo, vrhunske varilce aluminija – vsi Elanovi modeli koles so bili namreč iz tega materiala – tako da smo od zasnove do končne izvedbe vse delali sami. Ves čas smo iskali tudi nove rešitve, ideje – med drugim smo bili med prvimi proizvajalci, ki smo vpeljali slooping geometrijo, kar je bila tedaj dokaj radikalna poteza, a če danes pogledate kolesa, jih je zelo malo, ki so brez sloopinga. To so bile dejansko zelo uspešne linije koles, od modelov Able One, pa Friskie in cel kup prednjevzmetenih koles, ki sem jih pomagal razviti. Po treh letih, leta 2004, nam je uspelo, da smo imeli praktično za vse leto naprej prodan program. Tedaj smo bili na največjem evropskem kolesarskem sejmu Eurobike prisotni s floto vrhunskih koles, za katera smo v priznanih revijah in na spletnih portalih dobivali zelo dobre ocene. In glas se je širil!"

Pogoji in okolje, rezultati, finančne projekcije in mednarodna naročila koles, vse to je bilo v tistem obdobju za Elan Bikes zelo blizu idealnega. A žal ne za dolgo.
Kar se je dogajalo kasneje, je danes malodane zajeto v ekonomskih učbenikih pod temo menedžerskih prevzemov – zgodila se je menjava v lastništvu podjetja, novi lastniki so vstopili s povsem drugačnimi apetiti in nerealnimi potrebami po dobičku, predvsem pa z zelo slabim posluhom za razvoj koles in tehnologije.

"Verjeli ali ne, odpoved na Elanu sem dal isti dan, ko so ga prevzeli novi lastniki. Tedaj sem že dobro leto upravljal bike park v Kranjski Gori, ki se je sprva imenoval Elan Bike Park, saj je istočasno služil kot nekakšen testni poligon za naša kolesa. Kasneje sem imel srečo, saj so Kranjskogorčani pokazali ogromno posluha za tovrstne projekte in so me videli v dolgotrajnem razvoju poletne turistične ponudbe, tako da je bila moja nadaljnja pot bolj ali manj jasna," je povedal Gorazd, ki je danes že osmo leto upravitelj parka.

Na vprašanje, ali še kdaj poprime za orodje v svoji delavnici, pa nekako pomirjeno zamahne z roko: "Ne, ne! Že ko sem bil v Elanu, sem le še prvo leto doma naredil nekaj koles NASA, a to so bili po večini stari dolgovi za kolesa, ki so bila naročena že vnaprej. Potem pa sem s tem zaključil, saj je bilo zame dovolj zanimivega poligona za ustvarjanje v Elanu in kdo ve, kam bi nas lahko vse skupaj pripeljalo – pa vendar, na nekatere stvari enostavno ne moreš vplivati..."

In če se je Elanova zgodba na tem mestu žalostno sesula kot hišica iz kart, se je v knjigi Gorazda Stražišarja začelo pisati povsem novo poglavje, ki namesto menedžerjev vključuje povsem drugačno igralsko zasedbo. Takšno, ki ji tudi on sam še najbolj pripada in jo čuti: kolesarsko! Ali kot pravi sam: "Sem kolesar, gorski kolesar!"

 Goraz Stražišar, Foto: Uroš Švigelj

 

Značke: Cestno, Gorsko
Ključne besede: Gorazd Stražišar, nasa bikes, Toško čelo, Gorsko kolesarjenje
Komentarji
bikeek 18.11.2013 21:30

Pa smo izgubili MTB legendo jok

gijoto 18.11.2013 22:10

res škoda izjemnega človeka kot je bil Gorazd

 

 

ali mogoče kdo ve kaj se je dogajalo da je prišlo do tega

gams68 19.11.2013 00:11

Car, legenda, najboljši med gorskimi kolesarji in še bi lahko naštevali.
R.I.P.

bodygeometry 19.11.2013 05:36

Manjkal nam boš, Gogi!
RideInPeace 

FAUSTO 19.11.2013 07:57

Slovenija je izgubila Kralja gorskega kolesarjenja...vsem svojcem, prijateljem, iskrene sožalje...

n3o 19.11.2013 09:04

vzelo ga je tisto kar je imel najbolj rad...gorsko kolesarstvo...če je že moglo tako biti naj bo to na naj primernejši način...R.I.P.

IZO 19.11.2013 10:17

Ljudje kot je bil Gorazd, nikoli zares ne odidejo!

boyan64 19.11.2013 10:34

Kako kratka je pot od tu do večnosti. Za nekatere je potreben samo trenutek. 
Kar preveč legend na svojih področjih odhaja na tak način.

Nisem ga poznal ampak sem s cestnega kolesa občudoval Bike Park v Kranjski Gori, saj je lepo, da je nekdo nekaj naredil iz KR Gore tudi poleti. 

Naj počiva v miru in naj  z Juretom Robičem uživata v lepih poteh.


 

rocker73 19.11.2013 17:24

r.i.p.

 

povratnik987654321 19.11.2013 20:31

Lahko se samo prudružim zgornji objavi od boyan64-a - popolnoma enako na moji strani. 

Vsem bližnjim pa iskreno sožalje. 

grga110 18.11.2014 09:37

Nismo te pozabili!

Bet 18.11.2014 14:52

Res je...pa Čuka tudi ne. 

fuego 18.11.2014 16:19

Evo tale citat mi je bil najbolj všeč... tudi sam podobno razmišljam o kolesarjenju... ni vse v hitrosti.

Je šport in ni samo šport. Je tudi doživetje okolice in lepote narave. Če vsega tega ne občutiš, se težko imenuješ gorski kolesar. Potem ostane samo šport. 

Počivaj v miru. 

nanisimi 18.11.2014 19:27
@gijoto:

res škoda izjemnega človeka kot je bil Gorazd

 

 

ali mogoče kdo ve kaj se je dogajalo da je prišlo do tega

Ljubljana - Slovenske gorske kolesarje je danes pretresla tragična novica, da se je smrtno ponesrečil 53-letni Gorazd Stražišar, eden od začetnikov gorskega kolesarstva v Sloveniji. Na Toškem čelu nad Ljubljano, kjer je kolesaril praktično vsak dan, je pri padcu utrpel hude poškodbe vratu. Kljub posredovanju reševalcev je umrl na kraju dogodka.

 

www.delo.si/sport/drugi-sport i/sok-za-gorske-kolesarje-umrl -je-gorazd-strazisar.html

*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ