Pariz-Roubaix: Začetki znamenite klasike (VIDEO)

Pariz-Roubaix. Severni pekel. Kraljica klasik. Peklenska nedelja. Velikonočna dirka. Ogromno vzdevkov je znamenita klasika v vseh teh letih že dobila. V nedeljo, 12. aprila bi morala biti na sporedu 118. izvedba, a so jo morali zaradi koronavirusa odpovedati. Še veliko bo v teh dneh napisanega o tej izjemni preizkušnji, ki jo zaznamujejo z zvezdicami oštevilčeni - zvezdice se podeljujejo glede na težavnost - tlakovani odseki.

Ciljno črto na velodromu v Roubaixu je lani prvi prečkal Philippe Gilbert, ki je tako samo še en “monument” oddaljen od zmage na vseh največjih klasikah. Manjka mu samo še Milano-Sanremo. Rekorderja po številu zmag na dirki Pariz-Roubaix pa sta dva. Roger de Vlaeminck in Tom Boonen. Za nagrado na velodromu pa zmagovalec prejme, kako zanimivo in pomenljivo, tlakovec.

Pri InCyclingu so pripravili video prispevek o tem, kakšni so bili začetki te velike dirke, ki spada med najstarejše. Prvič so jo izpeljali že leta 1896. Samo med obema svetovnima vojnama pa je niso organizirali. Zamislila sta si jo Teodore Vienne in Maurice Perez, ki sta bila odgovorna tudi za postavitev znamenitega velodroma. Leta 1896 sta se domislila, da bi lahko izpeljala dirko od Pariza do Roubaixa. Zaradi odmevnosti sta moral vključiti veliko mesto, kot je Pariz.

Idejo sta predstavila časopisu Velo. Z mislijo, da bi to bila lepa pripravljalna preizkušnja za takrat že uveljavljeno dirko Bordeaux-Pariz. Seveda z namenom, da bi Velo prevzel organizacijo starta v bližini Pariza. Denarno nagrado za zmagovalca sta imela že zagotovoljeno. Urednik kolesarskega dela Victor Breyer naj bi se tako odpravil na ogled trase s kolesom. Izbral pa je deževen, vetroven in mrzel dan.

Ko je prišel na cilj, naj bi bil trdno odločen, da bo zaradi mučne izkušnje odpovedal dirko, a si je zvečer po večerji v Roubaixu premislil. In tako se je zgodba začela. Prva dirka naj bi bila na sporedu 19. aprila 1896, torej dva tedna po velikonončnem prazniku, že naslednje leto pa ji je pripadel velikonočni termin. Kako težko je prej omenjeni Breyer premagal pot do Roubaixa se je očitno razvedelo in polovica prijavljenih se na startu prve izvedbe ni pojavila.

Med temi je bil tudi Henri Desgrange, ki je kasneje postal direktor dirke po Franciji. Zato pa se je na startu pojavil Maurice Garin, ki je kasneje dobil prvi Tour de France. A v Roubaix je prvi prišel Nemec Josef Fischer. Prvi in edini Nemec vse do Johna Degenkolba leta 2015, ki je dobil to dirko. Naslednje leto je v dežju in blatu na cilj prvi prišel Garin pred Mathieujem Cordangom. Po pisanju Vela ju je na velodromu pozdravila množiča gledalcev.

Priča so bili izjemnemu boju v zadnjih metrih. Najprej je Cordang ob vstopu na velodrom padel, potem pa je imel na krogih na voljo dva kilometra časa, da Garina ujame. Pred očmi gledalcev se je dvoboj nadaljeval vse do zaključnih metrov. Garin je komajda ohranil vsega dva metra prednosti … Naziv Severni pekel pa si je dirka pridobila po prvi svetovni vojni. Leta 1919 so se organizatorji in novinarji podali na ogled trase. Namen? Videti, koliko cest je še ohranjenih.

Nihče ni vedel, če pot do Roubaixa sploh obstaja, če Roubaix sploh še obstaja? Bolj, kot so se bližali severu, slabše je bilo ozračje, drevesa ožgana, ceste uničene. Dan po ogledu so novinarji traso že označili za Severni pekel. Leta 1919 je dirko dobil Henri Pelissier. Če v sodobnih časih tlakovane poti iščejo, jih celo urejajo, takrat ni obstajalo nič drugega kot blatne poti, ki so jih kasneje prekrili s tlakovci. Tu je še video!