Piramida - Revija Bicikel 126

Prvi poizkus se je začel, ko sem želel po lenobni zimi v čim krajšem času kar najhitreje priti nazaj v kolesarsko formo. Ideja je bila preprosta: vsak dan bom prekolesaril dodatnih deset kilometrov. Količino prevoženih kilometrov bom gradil z začetnih desetih kilometrov z dodajanjem vsak dan novih deset kilometrov vse do prevožene razdalje sto in potem bom po piramidnem sistemu zmanjševal do osnovnih desetih kilometrov. Ko sem prvič pomislil na tovrsten sistem, se mi je zdela ideja več kot dobra, saj bi v le devetnajstih dneh naredil osnovno kolesarsko bazo in imel prvih tisoč kilometrov na števcu. Piramido sem uspešno gradil vse do petdesetega kilometra, ko sta veter in dež pokazala, kako hitro lahko pade logika treninga brez trdnih temeljev.

Mesec dni pred septembrsko prireditvijo Istria 300, ki jo imam vsako leto v koledarju prireditev, sem se lotil drugega poizkusa. Sprva sem želel v sedmih dneh stopnjevati število opravljenih vzponov na Rakitno. Pri enem vzponu opraviš 450 višinskih metrov, se pravi pri dveh 900, treh 1.350 in pri sedmih 3.150 višinskih metrov, kolikor je treba prekolesariti na srednji, 235-kilometrski razdalji. Sistema sem se držal pred lansko izvedbo Istrie 300, ker pa sem imel letos konec avgusta šele tisoč šeststo kilometrov za sabo (verjetno bi bilo bolje, da jih ne bi niti omenil), sem si zadal, da bi rad do uvodnega tedna Istrie 300 naredil dodatnih tisoč bolj ravninskih kilometrov. Tako sem si zastavil, da bi vsak dan prekolesaril 50 kilometrov, se pravi v dvajsetih dneh tisoč kilometrov. Rezervni načrt je bil, da bi namesto dni, v katerih bi prekolesaril manj od načrtovanih petdesetih kilometrov, v naslednjih dneh naredil toliko več, da bi pravočasno realiziral dodatne kilometre. Tokrat sem vse skupaj le nekoliko bolje opravljal in prispel v Istro teden dni pred dogodkom z dodatnimi devetstotimi kilometri na števcu. Vse skupaj se je dobro izšlo, da sem lahko na vodenih vožnjah teden dni užival v poletnih temperaturah. Za preizkušnjo na dan dogodka sem vedel, da improvizacija prinaša le delne rezultate, zato sem odpeljal najkrajšo razdaljo. Izkušnja me je naučila, da telo potrebuje več kot štetje kilometrov – počitek, hrano in pameten načrt.

Tudi ekipa Tadeja Pogačarja UAE Emirates mi deluje kot piramida. Kolesarji, ki sestavljajo to izjemno ekipo, so letos zabeležili 94 zmag, od tega Tadej Pogačar 20, in to so zmage brez izstopajočega sprinterja v njihovih vrstah. Ponovno izjemna, najboljša sezona, že lanska se je zdela neponovljiva, pa je bila letošnja še boljša, tako za ekipo kot za Tadeja Pogačarja.

Piramida brez trdnih temeljev ne zdrži. To ugotavljam tudi sam, ko si nalagam pogosto preveč velikopotezne temelje, ko je tudi piramida preveč koničasta zaradi hitre želje po vrhu. Na koncu se vse vrne k piramidi. Brez trdnih temeljev ni višine, brez baze ni vrha, brez reda ni napredka.

Pogačarjeve zmage, njegov Colnago Y1Rs in vse, kar simbolizira, so le vrh ledene gore. Spodaj so tisoči kilometrov treninga, mehaniki, trenerji, klubi in mladi, ki še verjamejo, da se iz malega kraja lahko pride na najvišjo stopnico sveta. Piramida stoji, dokler jo vsi skupaj gradimo od spodaj navzgor.

KAZALO