Pogačar uresničil napovedi, Van der Poel dokončal delo

Milano-Sanremo. Za kolesarji je prva izmed petih velikih klasik. Tudi najdaljša izmed teh. Govorimo o pomladanski klasiki Milano-Sanremo. Tokrat je start gostil Abbiategrasso na obrobju Milana, trasa pa je bila bolj ali manj podobna trasi zadnjih izvedb. Dirka je bila dolga kar 194 kilometrov, jasno pa je bilo, da se bo vse odvijalo na zadnjih dveh vzponih - Cipressa in Poggio.

Še v zaprti vožnji je prišlo do padca, saj je motorist zbil Tadeja Pogačarja. Hitro je lahko nadaljeval in se celo fotografiral z navdušenim mladeničem ob cesti. Takoj po uradnem startu so si sledili napadi in v ospredju se je zbrala manjša skupina kolesarjev, ki so jo sestavljali: Mirco Maestri (Eolo-Kometa), Alessandro Tonelli, Samuele Zoccarato, Alexandre Balmer, Jan Maas (oba Jayco AIUIa), Samuele Rivi (Eolo-Kometa), Alois Charrin (Tudor Pro Cycling), Negasi Haylu Abreha (Q36.5) in Aleksandr Riabušenko (Astana Qazaqstan).

Deveterica si ni privozila večje prednosti, saj so se tudi v glavnini zavedali, da bi bilo ubežnike zaradi vetra v hrbet lahko precej težje loviti, če bi bila razlika večja. Zato so največje ekipe v ospredje postavile kolesarje, kot so Covi, Van Emden, Mosca, Dillier … Ti so imeli potek dirke, predvsem pa ubežnike vseskozi opd nadzorom. Na vzponu Turchino je padel Julian Alaphilippe, ki pa je hitro ujel priključek. 60 kilometrov pred ciljem se je postopoma pričelo resnejše dirkanje in boj za pozicije v ospredju.



Na vzponih Tre Capi je bilo že težje, potem pa Cipressa. Ritem so narekovali kolesarji Jumbo Visme, medtem ko je padel tudi Jan Tratnik, ki se je sicer hitro pobral, a stika z najboljšimi ni uspel več ujeti. Kmalu so ostro pospešili člani moštva UAE, saj je želel Pogačar na zadnjem vzponu napasti, predtem pa narediti dirko čim bolj zahtevno, da bi z napadom lahko naredil čim večjo razliko. Nils Politt si je privozil manjšo prednost, a so se hitro odzvali kolesarji Bahrain Victoriousa.

Mohoriča so kolegi v ospredju pripeljali tudi ob vznožje zadnjega klanca na Poggio. Jasno je bilo, da bo Pogačar prej ali slej napadel. Tim Wellens je bil spet odličen in je poskrbel za veliko selekcijo. S tem je pripravil poligon za Pogačarjev napad. Vsi so imeli težave, ko je Pogačar res pospešil. Slediti so mu uspeli samo Mathieu Van der Poel, Wout Van Aert in Filippo Ganna. Tudi Mohorič je popustil in do vrha ni uspel več ujeti glavnine. Pogačar je sicer ostro pospešil, a tik pod vrhom Poggia je imel dovolj moči za pospeševanje Van der Poel.

Nihče ni reagiral na njegov napad in hitro si je privozil rahlo prednost, ki pa je ostali niso uspeli več izničiti. Na spustu je bil zelo hiter, medtem ko je v ozadju predvsem Van Aert na vse načine poskušal ujeti priključek. Pri tem mu je izdatno pomagal Pogačar, medtem ko Flilippo Ganna ni želel preveč sodelovati pri lovu. Van der Poel se je lahko veselil zmage na ulici Roma, Ganna je bil drugi, tretji pa Van Aert, medtem ko je bil Pogačar četrti, mesto boljši kot lani.

"Mislim, da so vsi vedeli, da je to dirka, ki sem jo zares elel dobiti. Tudi ekipa si jo je zares želela zmagati in zares sem vesel, da mi je danes uspelo," je priznal Van der Poel: "Že na Cipressi sem se dobro počutil. Ko sem se na Poggiu ozrl in videl, da nam nihče več ne sledi, sem čutil, da imam še dovolj moči za napad. Poskušal sem najti pravi trenutek. Na spustu nisem preveč tvegal. Zavedal sem se tudi, da če me ujamejo, imam še vedno dovolj dobre noge tudi za sprint." Mohorič resda ni bil dovolj močan za ponovitev lanskega uspeha, je pa zato vztrajal do cilja in zasedel osmo mesto.