Polnoletni - Revija BICIKEL številka 115

Povojna generacija (1945) je počasi, a vztrajno prešla pomanjkanje vsega, česar si že sam ne morem predstavljati, kaj šele današnja mladina. Banke, banke, banke, tega sem se doma v času poslovne poti, ko sem začel s pripravništvom in se potem zaposlil v borznoposredniški družbi ter zamenjal nekaj delovnih sredin, dodobra naposlušal. Pogovori o »varni« službi pa so eskalirali, ko sem se odločil za samostojno poslovno pot. Doma pridobljene delovne navade so mi še danes v izjemno pomoč, sem jih pa precej slabo izkoriščal v času izobraževanja.
V osnovni šoli sem poslušal, da nisem tako priden (še danes mi gredo kocine pokonci, ko zaslišim to besedo) kot moj brat. V srednji šoli sem bil v prvem letniku popolnoma izgubljen. Na začetku drugega letnika nisem imel na čem graditi, ker nisem osvojil dobrih temeljev, in to me je teplo tudi kasneje na fakultativnem izobraževanju. Vse to zaradi tega, ker sem v času izobraževanja zaradi večjih želja po materialnih stvareh in samostojne poslovne poti vzporedno iskal dodatne vire zaslužka, posredno tudi zaradi nenehne želje, da bi delal tisto, kar me kliče in veseli.
Četudi se na akademski poti nisem nikoli izkazal, sem na samostojni poslovni poti našel notranje zadovoljstvo, ohranjanje tega zadovoljstva pa nikakor ni lahko.

Danes, dvajset let kasneje, v dobi družabnih omrežij in umetne inteligence, se vse pogosteje zavem, kako mora biti težko mladini odraščati, se razvijati, izboljševati. Všečkov so deležni samo uspešni, lepi, »bogati«, ti lahko razkazujejo lastno ali tujo lastnino, niti ni pomembno. Pogosto bi radi vse takoj in redko je prisotna pripravljenost se čemu odreči oziroma dlje časa vlagati napore v nekaj, kjer bo viden minimalen napredek.
V vsej tej godlji delujejo športni trenerji, ki so morali v zadnjih petih letih drastično spremeniti pristope zaradi “hrupa” iz okolice. Med športi so seveda razlike, a vsi so deležnih skupnega “hrupa” družabnih omrežij, ki se tam ne ustavi, temveč se širi na starše, prijatelje, ki so nekje nekaj prebrali ali jim je povedal »guru« na svojem podcastu.
Kot da že to ni dovolj omejujoče delovno okolje za trenerje, se je v zadnjih petih letih tudi v kolesarstvu spremenila selekcija, ki že v vrstah mladincev, ob pragu polnoletnosti določa, kdo je vreden pogodbe in dolgoročnega razvoja in kdo ne. Kot pravi moj prijatelj Bogdan Fink: »Kolesarstvo je tako težak šport, da počitnikarjev ni«. Zato je še, kako pomembna podpora doma in okolice, da bodo mladi lažje razvili vztrajnost in zaupanje vase. Josip Radaković je v osrednjem intervjuju na podlagi večletnih izkušenj jasno povedal: »Ni vse v številkah. Res je, da če jih nimaš, potem ne moreš. Če pa jih imaš, a nimaš vsega drugega, ti tudi ne more uspeti.« K temu bi dodal, da v vlogi, ki jo imamo starši, prispevamo dobršno mero potrpežljivosti in razumevanja.

Z zadnjo letošnjo številko zaključujemo sedemnajsti letnik izhajanja in spremljamo revijo v polnoletnost. Četudi je znano, da generacija TikToka in Snapchata nima sposobnosti koncentracije dlje od petnajstih minut (verjetno že manj) in se zanaša, da lahko že danes večino informacij pridobi od umetne inteligence, se podajamo v polnoletnost s tiskano izdajo, saj za zgodbami in izdelkom, ki je pred vami, še vedno stojimo ljudje.

LITERATURA

15.12.2023

Koledar 2024 za zabeležke v reviji Fejstbranje

0

KAZALO

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>

>>>