Pop šport - Revija BICIKEL ( 05-06 )
Pop šport - Revija BICIKEL ( 05-06 )
23.05.2014 AVTOR: BOSTJAN SVETE
So prenosi kolesarskih dirk dolgočasni? To vprašanje se mi je zastavilo ob branju tokratne Faustove kolumne, v kateri se loteva fantov iz mednarodnega združenja kolesarskih novinarjev.
Pravijo, da se občinstvo stara in da bi morali prenose dirk popestriti z dodatno grafiko, posnetki iz spremljevalnih avtomobilov ali s krmil kolesarjev ter podobnimi elementi, ki jih občinstvo sicer ceni. Sam se ob tem sprašujem, ali je kolesarstvo lahko šport za množice ali bi moral na neki način ostati šport za posvečene, ki kolesarstvo razumejo in jim zadostujeta že slika in komentatorjev glas. Kako je mogoče, da nacionalna televizija prenaša več dirk formule 1 kot kolesarskih dirk, pa čeprav smo Slovenci postali kolesarski narod?
Glavni razlog za neverjetno priljubljenost formule 1 je verjetno v tem, da so praktično vsi gledalci avtomobilskega športa tudi vozniki in mislijo, da jim je o formuli 1 vse jasno (enako kot vsak vozniki misli, da je najboljši, vsi ostali pa tako ali drugače nesposobni in jim izpita ne bi smeli podeliti). Kolesarstvo je v primerjavi s formulo 1 šport z daljšo tradicijo in z vsaj enako zanimivimi epskimi zgodbami iz zgodovine, celo kuhinje je v kolesarstvu vsaj toliko – preberite izvrsten prispevek o Giru leta 1984 na koncu pričujoče revije –, zato bi moral biti ta šport vsaj primerljivo globalno popularen. Ampak seveda ni. Je za to res kriv doping?
Dejstvo, da smo sedem let gledali Tour de France, ki zdaj med letoma 1999 in 2005 nima zmagovalca, je zaupanje gledalcev seveda skrhalo, toda glavni razlog za slabo gledanost prenosov je verjetno zapletenost kolesarskega športa. Kaj pa je zanimivega na tri ure trajajočem prenosu, če gledalec nima pojma o taktiki, ker pač nikoli ni dirkal! Res je, kar ugotavlja Fausto v svoji kolumni, da je namreč dodana vrednost prenosa komentator. Toda ali je zgolj komentar v teh časih dovolj? Najverjetneje ne.
Nov primer: nekoč je cela Šiška gledala spidvej na Iliriji, danes pa ta šport ne zanima skoraj nikogar več, očitajo mu, da je pač dolgočasen, saj da zavijajo samo v levo. No, tudi pred tridesetimi leti so zavijali samo levo, stadion pa je bil poln. Nekaj podobnega spremljamo v kolesarskem Kranju: pred dvajsetimi, tridesetimi leti so bile ceste med VN Kranja polne gledalcev, potem pa je zanimanje uplahnilo. Ne zato, ker bi bili kolesarji slabši ali dirke manj zanimive, temveč zaradi bogatejše ponudbe: danes lahko Kranjčan izbira med celo vrsto aktivnosti, začenši z vikend nakupovanjem. Težava kolesarstva torej ni zgolj v tem, da ga ljudje ne razumejo, temveč v konkurenci drugih aktivnosti, ki so današnjim generacijam pač bolj zanimive, pa tudi bolj razumljive. In povprečen gledalec televizije nikdar ne bo razumel, zakaj pomočniki 150 kilometrov garajo kot živine za kapetana, ki v desetih kilometrih vzpona požanje vso slavo – ne pa tudi denarja.
Zato predloge mednarodnega združenja kolesarskih novinarjev načeloma podpiramo. Zaradi kamer na krmilih kolesarjev ali v spremljevalnih avtomobilih ne bodo prenosi nič slabši, morda pa bodo boljši. Če produkcija čedalje dražjih prenosov kolesarskih dirk ne bi sledila napredku na področju tehnologije, danes verjetno ne bi gledali helikopterskih prenosov. Oziroma prenosov sploh. Pravice za prenose bodo z večjo popularnostjo težko postale cenejše, to je pač osnova tržne ekonomije. Od gledalcev tudi težko pričakujemo, da se bodo izobraževali in postali izvedenci v kolesarski taktiki – zato jim moramo šport pač približati drugače. V dobro vseh.
Zato, da bi vam približali pekel pomladanskih klasik, smo se z veseljem odzvali vabilu v Flandrijo, kjer je Ridley gostil predstavnike zgolj desetih kolesarskih medijev na svetu. Obsežno reportažo Davida Črmelja si lahko preberete na naslednjih straneh. Kolesarstvo približati čim večji množici, ki morda že kolesari, a o tem športu – skoraj – nima pojma, je eden od glavnih ciljev naše revije. S popularizacijo bo na cesti več koles in večje bo tudi zanimanje – ne samo na televiziji, ampak tudi v kolesarskih trgovinah.
Kazalo
Padec ekipe Garmin Sharp na ekipnem kronometru.
Glavni razlog za neverjetno priljubljenost formule 1 je verjetno v tem, da so praktično vsi gledalci avtomobilskega športa tudi vozniki in mislijo, da jim je o formuli 1 vse jasno (enako kot vsak vozniki misli, da je najboljši, vsi ostali pa tako ali drugače nesposobni in jim izpita ne bi smeli podeliti). Kolesarstvo je v primerjavi s formulo 1 šport z daljšo tradicijo in z vsaj enako zanimivimi epskimi zgodbami iz zgodovine, celo kuhinje je v kolesarstvu vsaj toliko – preberite izvrsten prispevek o Giru leta 1984 na koncu pričujoče revije –, zato bi moral biti ta šport vsaj primerljivo globalno popularen. Ampak seveda ni. Je za to res kriv doping?
Dejstvo, da smo sedem let gledali Tour de France, ki zdaj med letoma 1999 in 2005 nima zmagovalca, je zaupanje gledalcev seveda skrhalo, toda glavni razlog za slabo gledanost prenosov je verjetno zapletenost kolesarskega športa. Kaj pa je zanimivega na tri ure trajajočem prenosu, če gledalec nima pojma o taktiki, ker pač nikoli ni dirkal! Res je, kar ugotavlja Fausto v svoji kolumni, da je namreč dodana vrednost prenosa komentator. Toda ali je zgolj komentar v teh časih dovolj? Najverjetneje ne.
Nov primer: nekoč je cela Šiška gledala spidvej na Iliriji, danes pa ta šport ne zanima skoraj nikogar več, očitajo mu, da je pač dolgočasen, saj da zavijajo samo v levo. No, tudi pred tridesetimi leti so zavijali samo levo, stadion pa je bil poln. Nekaj podobnega spremljamo v kolesarskem Kranju: pred dvajsetimi, tridesetimi leti so bile ceste med VN Kranja polne gledalcev, potem pa je zanimanje uplahnilo. Ne zato, ker bi bili kolesarji slabši ali dirke manj zanimive, temveč zaradi bogatejše ponudbe: danes lahko Kranjčan izbira med celo vrsto aktivnosti, začenši z vikend nakupovanjem. Težava kolesarstva torej ni zgolj v tem, da ga ljudje ne razumejo, temveč v konkurenci drugih aktivnosti, ki so današnjim generacijam pač bolj zanimive, pa tudi bolj razumljive. In povprečen gledalec televizije nikdar ne bo razumel, zakaj pomočniki 150 kilometrov garajo kot živine za kapetana, ki v desetih kilometrih vzpona požanje vso slavo – ne pa tudi denarja.
Zato predloge mednarodnega združenja kolesarskih novinarjev načeloma podpiramo. Zaradi kamer na krmilih kolesarjev ali v spremljevalnih avtomobilih ne bodo prenosi nič slabši, morda pa bodo boljši. Če produkcija čedalje dražjih prenosov kolesarskih dirk ne bi sledila napredku na področju tehnologije, danes verjetno ne bi gledali helikopterskih prenosov. Oziroma prenosov sploh. Pravice za prenose bodo z večjo popularnostjo težko postale cenejše, to je pač osnova tržne ekonomije. Od gledalcev tudi težko pričakujemo, da se bodo izobraževali in postali izvedenci v kolesarski taktiki – zato jim moramo šport pač približati drugače. V dobro vseh.
Zato, da bi vam približali pekel pomladanskih klasik, smo se z veseljem odzvali vabilu v Flandrijo, kjer je Ridley gostil predstavnike zgolj desetih kolesarskih medijev na svetu. Obsežno reportažo Davida Črmelja si lahko preberete na naslednjih straneh. Kolesarstvo približati čim večji množici, ki morda že kolesari, a o tem športu – skoraj – nima pojma, je eden od glavnih ciljev naše revije. S popularizacijo bo na cesti več koles in večje bo tudi zanimanje – ne samo na televiziji, ampak tudi v kolesarskih trgovinah.
Kazalo
Padec ekipe Garmin Sharp na ekipnem kronometru.
Značke:
Cestno
Komentarji
Ljudje berejo:
Morda vas zanima tudi:
nazaj na vrh
