Posebno poročilo: Enoprestavniški šov na festivalu Soča Outdoor

Prva "tekmovalna" preizkušnja nepozabnega festivala Soča Outdoor je bila dirka z enoprestavniki oziroma singlespeedi – gorskimi kolesi brez prestav in pogosto tudi brez vzmetenja, ki ga nadomeščajo debele, res debele, gume. Ker je šlo za prvo tovrstno prireditev, je bila dovoljena udeležba vsem, ki so bili pripravljeni umakniti prste s prestavnih ročic. Obljuba kakopak ni bila dovolj in za dodatno poštenost je poskrbel debel ovoj lepilnega traku okoli ročic.

V hladnem večeru se je slab ducat tekmovalcev ogrevalo na vse mogoče načine: z vožnjo po zadnjem kolesu, poskakovanjem, padanjem s kolesa in udarjanjem kozarcev po točilnem pultu. Seveda je vso to naporno in skrajno resno ogrevanje pustilo luknjo v želodcu in rahlo nas je že skrbelo, kako bomo premagali pet krogov. Še veliko bolje pripravljeni tekmovalci v eliminatorju so morali, dan kasneje, prevoziti le enega.
 

Na srečo in veselje večine, je bila tik ob cilju okrepčevalnica z zlatorumeno pijačo in pravila igre so zahtevala obvezen postanek in praznjenje kozarca v prvem in zadnjem krogu. In glej ga zlomka, nad predstavljenimi pravili ni bilo nikakršnih pritožb.
 

Nekaj presenečenih pogledov se je pojavilo le, ko smo se ločili od koles in se podali na štartno črto od katre je bilo potrebno šprintati do koles sredi prizorišča. Med čakanjem na žvižg je strokovna komisija vsem bajkom odstranila prednja kolesa. Med razstavljanjem so uspeli obročnike in osi dodobra premešati in ker v MTB-ju ni (in nikoli ne bo) enotnih standardov, poskrbeli še za srečelov. 
 

Ko smo se zagnali iz štartno-ciljne črte proti kolesom, je nastal manjši kaos. Sam sem na primer na vsak način želel namestii bleščeči všečni obročnik, a zlomek se ni prilegal vilicam, tako da sem ga moral vrniti lastniku in se zadovoljiti z mojo zlizano pnevmatiko. Ko so bila kolesa usposobljena, se je bilo potrebno na vso moč zagnati na prvi nasip, če je bilo le mogoče ostati na pedalih in ohraniti zalet za krajši pumptrack, ki ni bil ravno utrjen in so mu sledili še trije kratki klanci, na katerih ni bilo priložnosti za počtiek. Sledil je spust in noro mlinčkanje na progi za gokart, ki so jo krasile ovire iz rabljenih pnevmatik, skok čez leseno mizo in prvi obvezni postanek na okrepčevalnici.

Verjemite, z visokim utripom in nogami, lačnimi kisika, pitje pol litra mehurčkaste pijače ni mačji kašelj. Dihanje se tudi hitro spremeni v živalsko, nizkofrekvenčno rjovenje, ko je potrebno ponovno napeti vse moči, se zagnati v strm klanec naslednjega kroga in ohraniti popito tekočino v spodnji polovici trupa. Nekaj krogov kasneje, ko se je od vsega naprezanja že pošteno vrtelo v glavi, so ponovno priskočili na pomoč sodniki in sodnice in poskrbeli, da so se pred zadnjim krogom mučeniki še enkrat ustavili na okrepčevalnici in podali na finalno bitko z peno za ušesi.
 

Najmanj težav s to zahtevno preizkušnjo je imel domačin Kevin Berginc, ki je vse skupaj verjetno vzel le za trening pred sobotnim eliminatorjem, ostali pa smo malce penasti okoli ust lovili sapo. Tolažilo nas je le dejstvo, da bo veliko bolje in lepše, ko bo popiti volumen zapustil želodec. Ob podelitvi smo bili vsi prisrčno nasmejani in z le eno manjšo eno težavo. Ostale so tri medalje, namenjene dekletom, ki se niso opogumila ali pa se morda niso želela pridružiti velikim pobalinom v njihovem kolesarskem peskovniku. Kakorkoli... za medalje je najslabše, če obtičijo v škatli organizatorja, zato se je ustanovila strokovna komisija, ki je nagradila najbolj izvirno oblečene sotrpine. V oprijeti konkurenci je "kraljica" večera postal Šimen Tomori, ki mu niti ni bilo potrebno nadeti krone, saj je bila že integrirana nad vizir njegove čelade.

Noč je trajala natanko do sončnega vzhoda in enoprestavniški šov je tekom koncerta pritegnil marsikaterega radovedneža, ki ni popolnoma razumel, kje imajo dvokolesniki skrite prestave, zakaj so koristne pet-palčne pnevmatike in da vsebina plastičenga kozarca ni primerno mazivo verige ter jo je bolje politi po grlu kot kolesu.

Vsi zbrani in ozdravljeni od priročnih prestav smo ugotovili, da imamo Slovenci dovolj kondicije in zagona, da se prihodnjo sezono lotimo pravega državnega prvenstva z enoprestavniki … morda celo vseslovenskega pokala.

S fotoaparatom je dogodek spremljala Uršula Kordiš, objava le teh pa ni bila poceni: obljuba, da se bomo udeležili pihodnjega evropskega prvenstva aprila 2014 na Irskem.